Razprtije med fanatiki in reformisti v Vatikanu, zamenjava krovnega vodstva Karitasa, predvsem pa razkritja dolga leta trajajočih zlorab otrok in njihovega sistematičnega prikrivanja, v Sloveniji pa še dolgi in umazani prsti mozaičarja Rupnika, za nameček še revizija bogatenja z lesom iz denacionaliziranih gozdov ... Pri svojih nekaj več kot dva jurja letih je RKC hudo bolna. Moti pa se, kdor misli, da me to navdaja s kakšno posebno naslado – nasprotno. Za vse nas je lahko samo dobro, če se uspe Cerkev vzpostaviti kot pozitivna družbena sila, ki si namesto privoščljivega strganja korenčka zasluži spoštovanje, celo hvaležnost; mnogim ljudem pomeni ogromno in nemara sem med njimi z vsemi svojimi zakramenti in obiskanimi mašami tudi jaz, zlohotno levičarsko trobilo.
Če bi bila država, bi bila globalna RKC z več kot milijardo članic prepričljivo največja država na zemeljski krogli. Seveda je normalno, da se v tolikšni množici vernikov in klera najdejo tudi tepci in hudobci – ker pa Cerkev menda ni država, temveč naj bi po lastni sodbi in razglasu predstavljala božji fevd, v katerem je zbrana s svetim duhom razsvetljena creme de la creme človeške vrste, se ji početje omenjenih gnilih jabolk nenehno meče pod nos in odvrača pozornost od brez števila dobrih del, ki jih institucija vendarle opravlja.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
