Najbrž imam srečo, ampak okrog sebe videvam same dobre očete, ki se ukvarjajo z otroki in prevzemajo tudi del skrbi za družino. Tudi če se ločijo, kar se dogaja, v Sloveniji namreč razpade vsako tretje partnerstvo, z otroki ni problem, pač živijo nekaj časa pri enem, nekaj časa pri drugem, in tudi če prihaja do nesporazumov kje, kdaj in koliko časa, to ni dolgoročna drama. Tudi avtorica pisma, objavljenega v prejšnji številki Zarje Jane, pravi, da je ločena, da je bilo med njima s partnerjem zelo hudo, ampak otroci so imeli z obema normalne stike.

V čem je torej problem hudega škandala, ko so materi kar štiri ure trgali iz naročja tri otroke, ki so se divje branili, da bi šli k očetu? In to četa enajstih odraslih oseb z maskami, vključno z očetom, ki je bil zraven, ter s sosedi, ki so to opazovali, posneli in se zdaj oglašajo. Sodni izvršitelj je vmes poklical sodnico, in ta je ukazala, naj otroke odvzamejo, čeprav na silo. Na enem od televizijskih posnetkov je rečeno, da je mati sodnico vprašala (izvršitelj je na telefonu vključil zvočnik), kdaj bo spet videla otroke, in odgovorila ji je, da jih sploh ne bo videla. Otroci so to slišali. Posnetek vsekakor hranim. Predpostavljam, da nisem bila globoko pretresena samo jaz. Mlada kolegica je rekla, da bi šla pred sodišče gladovno stavkat, če bi se ji to zgodilo.

Sodnica je materi prepovedala stike z novinarji, zato je seveda nisem iskala, se je pa v redakcijo oglasilo kar nekaj dobrih poznavalk te drame z imeni, priimki in telefonskimi številkami. Avtorica pisma, ki je danes objavljeno, pravi, da lahko o tem priča vsa Cerknica. Zgodba gre približno takole – ko je družina z dveletnima dvojčicama in petletnim fantičem prišla iz tujine, se je oče preselil v skupno stanovanje na Brezovici, češ da hoče mir, mama z otroki pa v razpadajočo neogrevano hišo, ki jo je dobila za dediščino v Cerknici. Oče je prihajal občasno, nikoli ga niso videli z otroki, ni vedel za imena njihovih prijateljev, vzgojiteljev in učiteljev, vedno so videli le mamo, kako vleče po dežju in snegu vse tri otroke do šole – peš. In ni ostalo neopaženo, da je odkidala sneg s poti in avta, da se je gospod lahko odpeljal. Sicer zelo simpatičen in prepričljiv športnik se je v trenutku spremenil v svoje nasprotje, ko ni bilo več po njegovem, veljala pa je samo njegova beseda, pravijo viri. 

Več v reviji Zarja Jana št. 25,22. 6. 2020