Nedavno sem bila na obisku pri prijateljici v domu upokojencev v Pekrah, na invalidskem vozičku sem jo popeljala naokoli, kar zagledam zgradbo, na kateri piše »varovana stanovanja«, pred enim od apartmajev pa žensko, in pripravljena mi je bila vse razložiti. Z možem sta prodala svoje stanovanje in najela varovano, dovolj udobno je, da lahko pri njiju prespi kateri od sorodnikov. Za zdaj še lahko vsa gospodinjska dela opravita sama, ko pa ne bo več šlo, ju od čistilke, negovalke, prehrane in zdravnika loči le telefonski klic, dom, kjer vse to zagotavljajo, je čez cesto. Nekega dne se bosta najbrž oba preselila tja čez. Dober načrt, sem rekla. Ja, ampak o tem se moraš odločiti takrat, ko si še pri sebi, se je nasmehnila.

Žal nobena od naših vlad doslej ni bila toliko pri sebi, da bi znala vsaj za silo zadostiti potrebam dveh kategorij državljanov – starostnikov, ki se poslavljajo od življenja in jih je nepopisno strah, kako bo, ko jim bodo pošle moči, in mladih, ki so na začetku življenja in polni moči, oboji pa so brez denarja.