Vsaj za nekaj minut. Za to, da obsedim pred ekranom do konca, me morajo prepričati voditelj in gostje. Se zgodi, ne pa prav pogosto, priznam. Na pogovor Vesne Milek z Goranom Dragičem sem prav z veseljem čakala. Takoj po vljudnostnem pozdravu in iskreni zahvali voditeljice, da si je eden od najbolj iskanih slovenskih športnikov vzel čas tudi zanjo, ga je Milekova vprašala, ali se lahko med pogovorom tikata. In kaj je gost hotel drugega, rekel je ja. Pogovor je bil gledljiv, Dragič pa, kot vedno, zbran in pronicljiv sogovornik. A tisto tikanje jima ni steklo. Predvsem gostu se je zatikalo. Kakšna prav stara znanca ali zasebna prijatelja očitno nista. Ta nenaravna in prisilna domačnost je pogovoru bolj škodila kot koristila.

In ob tem intervjuju sem se spomnila na čase, ko sem bila kot radijska novinarka in voditeljica z radijskimi programi zelo povezana. Eden mi je rezal kruh, druge sem poslušala zato, da sem videla, kaj dela konkurenca. Pred morda 20, 30 leti so se na vseh programih kot gobe po dežju začele pojavljati kontaktne oddaje. Pač po liniji najmanjšega odpora. Voditelj ponudi temo, poslušalci komentirajo. Ne vem sicer, kje se je začelo, a nenadoma so vsi moderatorji začeli vse, ki so se jim pridružili v etru, tikati. Mladenka za mikrofonom, očitno zrelo bitje na telefonski zvezi in ona njemu mirno »ti«! Nisem razumela, čemu to služi. Jaz sem pač iz časov, ko še nismo vsi krav skupaj pasli.

Mnogo let kasneje sem prebrala, da smo tudi to radijsko tikanje – kot še marsikaj drugega – uvozili. Ko so se začele radijske postaje množiti kot gobe po dežju, so poskušale na vse načine nase prilepiti čim več poslušalcev. Da bi jih ljudje vzeli za svoje, so se jim ponudile kot prijatelji … češ, naš radio je vaš prijatelj, tudi jaz, vaš voditelj sem vaš prijatelj. In prijatelji se tikajo. In so se tikali vsepovprek. Še vedno me moti, pa čeprav je bilo neko obdobje, ko so to domačijskost kar vsi povprek gojili celo na nacionalnem radiu.

V slovenščino smo vikanje prevzeli iz drugih evropskih jezikov. Prvi so ga v svoj jezik uvedli Francozi. Od tam je prešlo v mednarodno diplomacijo, trgovino in druge jezike. Čeprav so pravila, ki določajo, kdaj ga uporabiti in kdaj ne, postala v zadnjih desetletjih precej ohlapna, ga v vseh jezikih ohranjajo. Tudi v slovenščini. Pa čeprav vikanja na družabnih omrežjih in na forumih domala ni več. Na prvih se pogovarjajo »prijatelji«, na drugih anonimneži brez imen, let in pedigreja. In konec koncev, na forumih gre itak bolj za zmerjaštvo kot za pogovarjanje. In ko se dva zmerjata, vikanje nima prav nobenega smisla.

Več v reviji Zarja št. 28, 9. 7. 2019.