Dve sredi nazaj so mojo petinosemdesetletno mamo zvečer pripeljali na urgenco. Rentgen je potrdil sum zloma levega kolka. Danes je ne bomo operirali, je rekel zdravnik, so že štirje v vrsti za operacijo. In so jo odpeljali čez cesto na travmatologijo, na »Staro travmo« po domače, da počaka na operacijo naslednji dan. Pa je v četrtek niso operirali. In v petek tudi ne. In ne v soboto, nedeljo, ponedeljek ... In ves ta čas je z zlomljenim kolkom ležala v postelji s privezanimi rokami. Ker je bila nemirna, so rekli. In vsakič ko sem jo prišla obiskat, je bila v istem položaju, na hrbtu. Privezana za roke. Večinoma tako zadeta od zdravil, da skoraj oči ni mogla odpreti. Enkrat sem po tistem, ko je nisem mogla zbuditi, s solznimi očmi odvihrala ven. Sestra na hodniku me je začudeno gledala.

Razumem, bili so strokovni razlogi, zakaj je niso takoj operirali. In tudi to razumem, da ne morejo dopustiti, da si potrga cevke z roke, ki so od številnih vbodov z iglami vse v modricah. Razumem.

V torek, sedmi dan, mi je njen zdravnik povedal, da naj bi jo tisti dan operirali. Pa je niso. Ves dan sem klicala, vsakih nekaj ur, ali so jo že operirali. Na čakanju je, so mi odgovarjali. Zvečer so rekli, danes je ne bomo operirali. Od zajtrka do osmih zvečer ji niso dali ničesar jesti. Tako kot že nekajkrat poprej, ko je čakala na operacijo, ki je potem ni bilo. Kar naprej sem lačna in žejna, mi je rekla ob nekem obisku. V torek so bili vsi izvidi v redu, zakaj je niso operirali? Koliko stvari je lahko bolj nujnih od dezorientirane in jokajoče stare gospe, ki že teden dni leži z zlomljenim kolkom in privezanimi rokami? Vidite, tega pa ne razumem.

V sredo, osmi dan, sem zjutraj poklicala sestrsko sobo in vprašala, ali jo bodo operirali. Pokličite tole številko ... je rekla sestra. Ne, tja sem že zadnjič poklicala, pa me je zdravnik nakuril, da ne sme dajati informacij po telefonu (čeprav mi jih je potem vseeno dal). Tja ne morem poklicati, sem rekla. A sem pa lahko? je revsnila.

Kaj lahko rečeš na to? Krava nesramna, je bil prvi kandidat za odgovor, ki se je bojeval za prevlado z vprašanjem, kako je lahko nekdo v takem poklicu tako neznosno surov. Nazadnje sem izbrala opcijo c), »hvala, na svidenje«.

Odložila slušalko.

Planila v jok.

***

Empatijo se da izmeriti. Vem, sem poguglala. Če bi za empatijo testirali vse, ki se vpisujejo v šolo za kateri koli medicinski poklic, kot bi morali, bi tale deklica in še številni drugi pogrnili.A sem pa lahko?Ne razumem. Kam pa naj pokličem? Zdravniki dajejo informacije samo osebno, piše v zloženki za svojce – pol ure na dan petkrat na teden. Od devetih do pol desetih dopoldne. Boš vsak dan pridivjal iz službe? In kaj narediš, če si iz drugega kraja? Zdravnik, ki sem ga nekoč poklicala, potem ko so mi sestre dale njegovo številko, ne da bi prosila zanjo, je bil precej zlovoljen. Da vodstvo ne dovoli dajanja informacij po telefonu, je rekel, ker potem bi pa kar vsak lahko klical in spraševal. Ja, tisoči hočejo vedeti, kako je z mojo mamo. In če prideš osebno, ti vendar ne rečejo za identifikacijski dokument, kako pa takrat vedo, da sem res njena hči?

Svojcem porinejo v roke listek s telefonsko številko sestrske sobe in potem pač domnevaš, da jih smeš po telefonu vprašati, ali so ti že končno operirali mamo. Včasih se domneva izkaže za napačno.A sem pa lahko?Čeprav je treba reči, da so bili vsi do gospea-sem-pa-lahko?vljudni in prijazni.

Poklic bolniške sestre je eden tistih, ki jih najbolj spoštujem. Precej bolj kot zdravniškega. Vem, da so sestre podplačane in zgarane. In da imajo tudi one slabe dni. A nobena slaba plača, noben še tako slab dan ne sme biti izgovor za to, da nalajaš človeka v hudi stiski. Tudi če te kliče po telefonu.A sem pa lahko?

***

Malo pozneje sem se z eno roko usekovala, z drugo pa brskala za številko zastopnika pacientovih pravic. Bila je samo nekaj klikov na računalniku oddaljena. Vmes sem brisala solze s tipkovnice. Kar tekle so. Pred tem sem večkrat zaman klicala številko vodje oddelka.

Ljubljanska zastopnica pacientovih pravic je bila prijazna. Sočutna in topla. In imela je pomirjujoč glas. Bila je natanko tisto, kar potrebuje človek, ki se mu je pravkar temeljito utrgalo. Da bo poklicala na travmo, je obljubila. Ta že ne bi padla na testu iz empatije.

***

Ne vem, kaj jim je rekla. Vem pa, da je pomagalo. Ko sem bila na obisku pri mami, je bila spet na hrbtu. Spet privezana. Spet v solzah. Osmi dan. Menda je bila na seznamu za naslednji dan. Pa mi je sestra prišepnila, da je dežurni zdravnik rekel, da jo bodo še tisti dan operirali. A zagotovo? sem rekla. Ne, nič ni gotovo, dokler ne pridejo ponjo.

Ob pol šestih zvečer so prišli. Hvala bogu, je rekel nekdo od osebja, ki je obstal poleg mene, ko so jo peljali po hodniku, tudi mi smo to že težko gledali. Še nam je bilo hudo.

Osmi dan.

***

Tole je najbolj oseben tekst, kar sem jih kdaj napisala. Težko je lezel iz mene. Nisem ga napisala iz maščevanja, temveč zato, da vam položim na srce, če se kaj podobnega dogaja ali če se bo dogajalo vašim dragim, če boste vedeli, da se jim godi krivica, pa ne boste vedeli, kaj bi – ne dajte se! Razgrajajte. Naredite cirkus. Pa čeprav skozi solze. In če ne bo pomagalo, uporabite težko topništvo. Pokličite zagovornika pacientovih pravic. Vse regije jih imajo. Nekdo mora poskrbeti za to, da starim gospem ne bo treba jokati.