Če je kaj res od sile, je treba posebej pohvaliti. Čisto razumem, da je v tem podnebju hvala nekaj nečloveško napornega in se nasploh toplo odsvetuje. In se nasvet »Ne hvali!« z navdušenjem upošteva. Ampak ko sem ob začetku podeljevanja novorojene slovenske medijske nagrade žaromet – pardon, žarometi, treba je uporabljati množino, ker jih je veliko, približno toliko kot oskarjev, in zanje je zaslužna revija Vklop – ugledala tisto sceno na Gospodarskem razstavišču, sem od navdušenja skoraj omedlela. Če se stara kost Bernarda na javnem prizorišču zgrudi in izgubi zavest, je malo čudno, zato sem globoko zajela sapo in nisem naredila nič neoprostljivega.
Čeprav ne bi bilo nič čudnega. In ne bi bilo prvič. Prvič sem v javnosti omedlela pred kakšnimi sto leti v kinu Komuna, ki tedaj še ni bil Komuna. Vrteli so neki film o odvisnikih, ki se v velikem planu kar naprej zadevajo, jaz pa sem imela zoprno motnjo, ki je na srečo že zdavnaj prešla: nisem smela gledati igle, kako prodira v meso. In sem se čisto vselej, ko so mi jemali kri – in kri so mi jemali kar naprej, to je bilo v tistih časih zelo v modi – zvrnila po tleh kot tnalo. Mislila sem, da to velja le zame osebno, pa ni. Po kakšnih dvajsetih minutah zadevanja v velikem planu na filmu se mi je začelo vrteti in potem nisem več vedela zase. K sebi sem prišla, ko so me nesli iz dvorane, vame so buljili čisto vsi, ki so bili v kinu, in mislila sem, da se bom od sramote spet onesvestila. To bi vse skupaj do neke mere rešilo, pa se nisem.
Toliko o izgubljanju zavesti, zdaj pa nazaj k rubriki!
Hočem reči tole: dva povsem genialna mojstra, scenograf in oblikovalec luči, fant za luči se piše Črt Birsa, sta genialno povezala oba elementa: naslov nagrad in neštete prave žaromete. Kakšni žarometi so nas kar naprej, a z različnimi učinki, špikali z odra, parali temo v dvorani, se igrali sami s sabo in drug z drugim in predvsem z naslovi nagrad! Kakšne vizualne učinke je to povzročalo! To, dragi moji, je bilo nekaj najbolj čarobnega, kar sem v tem pogledu doživela z odra. Tudi sicer je predstava dosegala, če ne celo presegala tisto izpred nedavnih treh dni v taisti dvorani, ki smo jo strašno hvalili, Emo. Tečni očitki v tisku, češ, koliko še manjka žarometom do oskarjev, so bili čisto po slovensko babje žleht. Potegnimo črto: zadnja medijska dogajanja so končno dokazala, da je Slovenija v tem pogledu le odrasla. Da stvar zdaj vendarle zna in spodobno obvlada. In če Naber zmaga – nobenega razloga ni, da to ne bi bilo mogoče – bomo na Bledu, ali v Portorožu, ali v Aljaževi hišici vrh Triglava morda znali prirediti Evrovizijo, kot se spodobi.
Medtem se je seveda zgodilo neizogibno, o čemer sem na tem mestu mlela prejšnji teden. Italijani so sporočili, da jih Cimos ne zanima več, kar je bilo seveda pričakovati. Sledi, bojimo se, val brezposelnosti, kakršnega Slovenija v takšnem obsegu do zdaj še ni doživela. Zdaj vsi pljuvajo po ministru Počivalšku in mu obljubljajo huda mučenja. Mislim, da Počivalšek sploh ni posebno kriv. Zgodba o nesposobnosti upravljanja velikih podjetij je stara skoraj toliko, kolikor je stara slovenska država, in tudi v Cimosu se je nabiralo dolga leta. Počivalšek je v zadnjih pogovorih s Hrvati igral predvsem sla, toda zdaj je to tudi v političnem pogledu velika jeba. Cimos namreč strojev ne bo ustavil takoj, ampak se bodo v glavnem vrteli vsaj do novega leta, ko se iztečejo že podpisane in plačane pogodbe s kupci. In veste, kaj se bo hkrati zgodilo ob novem letu? Začelo se bo volilno leto. Vlada bo torej tudi zato trpela neznosne muke in prav zanima me, kako bo poskušala zakrpati blamažo s Cimosom, ki formalno – seveda v neskončno veselje opozicije – seda na njena ramena. Kar zadeva mene, bo poskušala sramoto zakrpati, kakor ve in zna, ne da bi ji ob tem množično odtekali volivci.
Pravkar sem izvedela, da je umrl Sandi Čolnik. Moj dobri stari prijatelj še iz pradavnih socialističnih novinarskih časov. V tejle reviji, ki je nekoč nosila drugo ime, sem ga pred nekaj manj kot petdesetimi leti naprosila za rednega kolumnista. Bil je naš prvi in kar dolgoletni kolumnist in tedaj je to pomenilo nekaj zelo imenitnega. Čisto na začetku branja, takoj za uvodnikom, je imel zase vso stran s sicer majhno, a zelo svetovljansko fotografijo, in že če si ošinil tisto njegovo fotografijo, ti je zadišalo po nekih drugih časih in drugih deželah. Politika ga ni marala in tudi nekaj strumnih bralcev mu ni bilo posebej naklonjenih. Še danes na teh območjih individualizem ni posebno cenjena pritiklina, tedaj pa je bilo zanj dostikrat res hudo. Tudi iz televizijske uniformiranosti je Sandi Čolnik silil in žarel kot tuj komet in počasi ga je bilo treba nekoliko utišati: zvezd pri nas ne prenesemo! Malce so mu na televiziji pristrigli glavo, da ni več toliko žarčil iz povprečja, pa je bilo. Bile so zanikrne manire in ne vem, ali na nacionalki radi govorijo o tistih časih in tistih metodah. A kakor koli že, pogrešala ga bom. Še posebno bom pogrešala sprva pogoste, pozneje pa vse redkejše pomenke z njim ob Koseškem bajerju, kjer sva sprehajala psa in kjer ga zdaj res že zelo dolgo nisem videla. Tam čez, kamor potujemo drug za drugim vsi, bova ob novem Koseškem bajerju obudila sprehode in pomenke. A bojim se, da bo treba spet malce paziti, kajti tudi ljubi Bogec ne mara prehudega jezikanja in šimfanja, papež gor, papež dol.
A ne skrbi. Bova že kako. Midva se znajdeva tako v nebesih kakor na zemlji.
