Le streljaj daleč so še tri druge ogromne trgovine, seveda iz drugih trgovskih verig, vse je odprto v petek in svetek, le redki so prazniki, ko vsaj dopoldne ne bi delali – pa se vprašaš: mati božja, kako bodo pa preživele, trgovine namreč, saj je kriza in ljudje nimajo denarja?
Ampak preživijo. Povsod je očitno dovolj kupcev, še posebej decembra je bilo pred trgovskimi centri komaj mogoče najti kakšen parkirni prostor. Kot da bi ljudje dobili trinajsto, morda celo štirinajsto plačo, čeprav vemo, da je številni sploh ne dobivajo. Mediji so polni srce parajočih zgodb s socialnega dna, trgovine pa polne kupcev z zvrhano naloženimi vozički. Kako je to mogoče?
Statistika nas tolaži, da nam gre bolje, čeprav večina državljanov trdi, da tega nikakor ne občutijo. BDP je višji, brezposelnost manjša, plače so se povečale, moti le podatek, da je kar 287.000 prebivalce v dohodkovni skupini pod pragom tveganja revščine, kot se temu strokovno reče. In da smo po kupni moči kar za 17 odstotkov pod evropskim povprečjem. Pred krizo smo lahko kupovali deset odstotkov manj od povprečnega Evropejca. Tako statistika, ki jo je mogoče razlagati tako ali drugače. Poslanci so tik pred koncem leta izglasovali nekaj pomembnih daril revnejšim državljanom, denimo: do zdaj so dobivali brezplačna kosila v šoli le otroci iz najbolj ogroženih družin (20.000), zdaj so do tega upravičeni tudi malce bogatejši, skupaj 54.000 otrok. Starostniki, ki so zaradi nizkih pokojnin upravičeni do varstvenega dodatka, so zdaj lahko mirni, če nimajo nepremičnine, vredne več kot 120.000 evrov. V tem primeru njihovim dedičem dodatka, ki so ga prejemali starši, ne bo treba vračati. Se bo zaradi teh ukrepov med tistimi vozičkarji pred trgovskimi centri pojavil kakšen več?
Vrag vedi!
Z zanimanjem sem prebrala, kaj napovedujejo jasnovidci za letos, in treba je priznati, da so si v precejšnjem nasprotju. Nekateri so pesimistični, drugi optimistični, največ je dvoumnih in meglenih. Res si je treba vse te napovedi shraniti, da bomo ob koncu leta lahko primerjali, katerim prerokbam lahko verjamemo za leto 2018. Žal pa vsi ljudje, ki imajo glavo na pravem mestu, že dolgo vedo, da se bo kmalu zalomilo – nenehno bogatenje najpremožnejših in zniževanje standarda vseh preostalih že rojevata skrajna desničarska nacionalistična gibanja, ki skušajo svoje skupnosti očistiti najprej tujcev, potem drugače mislečih in na koncu še tako ali drugače motečih. Nekaj zgodovinskega spomina pa še imamo, kajne?
In če pomislimo, da opravljajo delo ročnih delavcev čedalje bolj sofisticirani roboti in da številni visoko izobraženi nimajo druge možnosti, kot da postanejo slabo plačani trgovci v megamarketih, potem kmalu ne bo druge izbire, kot da temeljito razmislimo o univerzalnem temeljnem dohodku. Švicarji, Nizozemci, Finci ga preizkušajo prav zdaj, ob hudem nasprotovanju velikega kapitala, ki se boji za svoje bogastvo. In trdi, da bi to pomenilo propad človeštva, saj bi se večina popolnoma polenila. Izkušnje kažejo drugače: državljani, ki nimajo težav z osnovnim preživetjem, so precej bolj inventivni in ustvarjalni kot tisti, ki se bojujejo za golo življenje. Smo dovolj pogumni, da bi tudi sami začeli s projektno skupino prejemnikov UTD? Izračuni pravijo, da bi zmogli 300 evrov na osebo, štiričlanska družina s tem že lahko preživi in se od časa do časa postavi s svojim vozičkom pred blagajno najljubše trgovine. Potrošnja pač vrti ta svet, drugačnega načina ne poznamo.
Vsaj mirnega ne.
