V Osilnici so na nogah. Ukinjajo jim šolo, v katero bi hodila dva otroka! Grozi jima, da se bosta šolala na Hrvaškem v hrvaščini. Lahko bi ju sicer vozili v slovensko šolo, a kaj, če ju ne bodo? Nedopustno! Državni vrh je na nogah.

Nekaj dni prej so o šolanju govorili Korošci. Vsako leto se jih na gimnazijo v avstrijsko Radgono in okolico vpiše približno 50, po pravilu najboljših. Tam je učenje v nemščini prednost, lažje bodo nadaljevali študij v Avstriji. To je tako ali tako njihov namen. Državni vrh je tiho, Avstrijci pa veseli. Z razlogom seveda.

Sto tisočakov odhaja. Teh nekaj podatkov sem si sposodila pri Financah in Dnevniku. V Sloveniji starši za svojega mladiča tja do njegovega 15-tega leta porabijo približno 100 tisoč evrov … pleničke, kašice, obleka pa pozneje ob vsem osnovnem še vrtec, šolske potrebščine, pa krožki, glasbena, šport … skratka sto tisočakov. Precej primaknejo še iz drugega žepa kot davkoplačevalci: za vsako leto osnovne šole po 6400 evrov, za devetletko torej slabih 60 tisočakov. Skupaj torej v Radgono iz »obeh žepov« odkoraka približno 160 tisoč evrov. Pomnožite s 50, pa vam bo jasno, zakaj so sosedje »darila« veseli. In da ne bo nesporazuma, jasno mi je, da ne gre za ugrabitev. Mladi vedo, zakaj odhajajo.

Študij je draga reč. Povsod. Ponekod je v večji meri na plečih staršev in študentskih posojil, drugod da več država. Študij in izobraževanje zdravnika specialista − tudi nje vleče tujina − stane kar 300 tisoč evrov. Samo mimogrede, v Nemčiji naj bi v nekaj prihodnjih letih potrebovali 70 tisoč zdravnikov!? Toliko jih sami ne bodo izobrazili. Nič hudega, saj bodo prišli od drugod. Saj razumete, kaj to pomeni za manj razvite države, mar ne?

Vse bolj jasno je, da ob pridruževanju EU tudi tistega poglavja o prostem pretoku blaga in ljudi nismo najbolje prebrali. V ušesih nam je odzvanjal žvenket denarja – tistega, ki smo si ga obetali od prostega trgovanja, in onega, ki ga bo pri naših delodajalcih služila cenena in brezpravna raja iz še bolj revnih držav. To, da je Slovenija predvsem vir in ne cilj, smo dojeli precej pozneje.

Generacije, ki izginjajo. In tako odhaja prihodnost, doma pa ostajajo težave. Povsod, ujeti v strah za preživetje, štejejo. Bo dovolj otrok, da bomo preživeli? V vrtcih se razmere umirjajo. Potem ko so v zadnjih nekaj letih vse otroke komajda sprejeli, se je številčno najmočnejša generacija − leta 2010 se je rodilo več kot 22.300 otrok − že preselila v osnovno šolo. Juhu, toliko jih je, da morajo zaposlovati!

Najhuje je zdaj v srednjih šolah. Drugo leto bo še slabše: osnovno šolo bo zapustila generacija, rojena leta 2003, ko se je rodilo le približno 17 tisoč otrok.

Tudi visokošolske ustanove, ki si že leta izmišljujejo vedno nove in nove programe, da bi z njimi premostile leta suhih krav, so v resnih težavah. Letos se je vpisalo 5000 manj študentov kot lani. Delno je že res, da je vpis manjši zaradi šibkejših generacij, a razlika je prevelika. Bolj bo res, da se med mladimi – in njihovimi starši − vse bolj krepi prepričanje, da diploma sama po sebi, razen na nekaj redkih fakultetah, ni več zagotovilo za varno prihodnost.

In medtem ko se funkcionarji in uradniki ukvarjajo s preštevanjem, ki zagotavlja preživetje zaposlenim, življenje teče dalje in mimo. Nobenega dvoma ni, da se je v minulih letih o kakovosti vseh stopenj izobraževanja več govorilo, kot delalo. V osnovni šoli je več kot polovica odličnjakov, uspešnosti na maturi ne določa znanje, ampak Gaussova krivulja, zahtevnost študija pa se − zato da imajo predavatelji delo − prilagaja povprečnemu dometu vpisanih. Pri vpisu 50 odstotkov generacije ta ne more biti vrhunski. Za one bolj ambiciozne študij na fakultetah, kjer se predavatelji prilagajajo tistimi, ki so se komajda prerinili skozi srednjo ali poklicno šolo, ni zanimiv. Na tujih univerzah so jih veseli. Žal se številni vračajo le na dopust. In tako Slovenija poleg finančnega vložka izgublja intelektualni potencial in z njim izgublja tudi prihodnost.

Fakulteta v vsaki vasi? Kot rečeno, ne dogaja se le nam. Ponekod so celo ukrepali. Ceausescu je od odhajajočih zahteval vračilo stroškov šolanja, Orban to menda še vedno počne. A mladi so in bodo odhajali.

Obrabljena bo tale, pa vendar. Namesto da politika na stroške davkoplačevalcev in za zaslužek nekaterih izbrancev v vsaki vasi odpira domnevne fakultete, naj raje tistim, ki imajo kilometrino in ugled, omogoči dostojne razmere za delo. In od njih to tudi zahteva. Ste vedeli, da je Slovenija ena redkih držav, ki za študenta prispevajo samo toliko kot za osnovnošolca!? S tem denarjem vrhunskega strokovnjaka ni mogoče narediti. In ti »strokovnjaki« potem počnejo bedarije, ki jih opisujem na začetku.

A začeti bo treba na začetku. Najprej bo treba te »spoštovane« ustanove temeljito prečistiti. Vse afere, kruhoborstva, prerivanja po sodiščih, pripravljenosti in kar je še takega so njihov ugled načeli do obisti. In umazali vse.

 Zarja, št. 41, 11. 10. 2016