Ker so jo hoteli deložirati, je Zlatka Olah zagrozila, da se bo razstrelila s plinskimi jeklenkami. A to še zdaleč ni konec drame in trpljenja Zlatke Olah, pravzaprav se zanjo najhujše šele začenja. Pristala je na ulici, skupaj s hčerko in njenima dvema otrokoma, starima šest in devet let.
O zadevi Olah sem napisala že dva članka in lahko vam povem, da sem Zlatkino vztrajnost v njenih protestih razumela šele, ko sem vstopila v njihov dom. V prijetnem, čistem in lepo urejenem stanovanju, katerega stene krasijo otroške risbice, je dišalo po hrani. V okrilju doma sem njihovo trpljenje veliko bolje razumela, kot sem ga dojemala takrat, ko sem se z Zlatko prvič pogovarjala pred sodiščem v Piranu in potem drugič pred parlamentom v Ljubljani, pred katerima je (zaman) protestirala. V Piranu so mimo nje pol leta mirno hodili sodniki, ne da bi se potrudili poiskati rešitev. V Ljubljani so poslanci deset dni preprosto ignorirali žensko s plakati, ki jih je pozdravljala na pločniku pred vhodom v hram demokracije.
»Za menoj je nešteto dni, ki sem jih preživela na ulici, in to brez kakršnega koli otipljivega rezultata. Zdi se, da moj primer in naše trpljenje nikogar ne zanimata. Kako se počutim? Počutim se nevidna,« mi je aprila, dan pred napovedano deložacijo, zaupala Zlatka.
Naslednji dan me je poklicala in mi veselo povedala, da so deložacijo preložili za nedoločen čas. To je v njej vzbudilo novo upanje. Nekaj dni pozneje pa mi je sporočila, da še vedno ni dobila nobenega obvestila o nadaljnjih odločitvah. Bila je obupana, saj je sumila, da gre za igro in da zgolj čakajo na trenutek, ki jim bo vsekakor bolj ustrezal od pozornosti, ki ji je bila namenjena, ko je protestirala pred parlamentom.
Ko je sredi svojega doma z vžigalnikom v roki sedla na jeklenko, je Zlatka v trenutku postala vidna in vsa vesoljna Slovenija se je spraševala, ali se bo morala v resnici razstreliti, da bodo v tej državi končno spremenili zakonodajo, o kateri se sicer vsi strinjajo, da jo je treba spremeniti, saj z njo ljudem (zaradi majhnih dolgov) jemljejo streho nad glavo.
Ko se je Zlatka s svojo nevarno gesto izstrelila v središče pozornosti, je pred njen blok prihitel župan Občine Piran Peter Bossman. Skupaj z ministrico Anjo Kopač Mrak sta se zagovarjala, da sta Zlatki Olah ponujala »druge rešitve«. Je ponujanje socialnega stanovanja, ko so ti vzeli več kot polovico tvojega imetja, radodarna ponudba, ki bi jo morala Zlatka z veseljem sprejeti?
Razmislimo o tem, kako se je počutila Zlatka Olah, ko so v njeno stanovanje vdrli pripadniki posebne policijske enote, ko so jo čez noč zadržali v priporu in ko je naslednje jutro v skladu z neusmiljeno zakonodajo končala na ulici. In kako ji je pri srcu zdaj, ko poleg vsega hudega doživlja dodatna ponižanja. Ker se je znašla na tleh, so jo še zbrcali. To jim je bilo dovoljeno. Vse, kar so z njo počeli, je namreč v skladu z zakonom.
Zaprite oči in si poskušajte predstavljati, da ste v njeni koži. Da so vam zaradi majhnega dolga prodali stanovanje, da ste prepuščeni sami sebi in da nihče – ne sodnica, ne upnik, pa tudi ne morebitni kupec stanovanja – ne pomisli na to, da uničuje življenje vaše družine. V teh morastih sanjah vam ministrica Anja Kopač Mrak tišči v roke publikacijo, s katero se pohvali, češ da je v njej natančno pojasnjeno, kako je mogoče preprečiti takšno deložacijo. Iz stanovanjskega sklada vam sporočajo, da so priskrbeli enajst nezasedenih stanovanj, ki so pripravljena za vselitev družin v stiski, mogoče celo vaše družine. Torej vam – tako kot Zlatki Olah – ponujajo obilico »drugih rešitev«.
Hura, naj veselo vzklikne kakšnih devetdeset družin, ki jim v Sloveniji vsako leto grozi deložacija. Hura, zdaj lahko mirno spimo, če se takšne moraste sanje slučajno uresničijo nam. Ker živimo v državi, ki človeku na tleh pomaga še niže.
Zarja št. 21, 24. 5. 2016
