Ljudje na ulici in za šankom modrujejo, se čudijo, iščejo rešitve na družabnih omrežjih, se združujejo v skupnosti in točke upora, ampak država mantra naprej. Kako že gre ta zgodba? Država si je umila roke in ustanovila DUTB. DUTB najema tuje, pogosto ne ravno najcenejše svetovalce. Oni vedo in znajo ter so nepristranski. Ti tujci spišejo svoje mojstrovine, v katerih upoštevajo vse s kirurško natančno neoliberalno filozofijo. Operirajo kajpak z minimalnimi cenami. DUTB s temi elaborati pomaha pred javnostjo in roke ima umite.
Tuji kupci dobijo za minimalne denarje nekaj brez vrednosti. Menda. Nekateri kupljeno celo oživijo, odpustijo samo del zaposlenih, plače so minimalne in vse je krasno. Drugi vse dokončno potopijo. Karavana gre dalje. Po besedah tožilca Ivana Kozine, zdi se, da zadnjega borca proti temu divjanju, je vse pravno legalno. A nekdo s srednješolsko izobrazbo bi znal izračunati ceno premoženja popolnoma drugače; zdrava kmečka pamet bi propadlo razplevelila, posejala deteljo in počakala, da se postopoma, z naravno logiko, rane zacelijo ter spet začne rast.
A kaj pa ljudstvo ve, tu je vendar »stroka«. Tista, ki pobira izjemne plače, dodatke in svetuje za večstotisočvrski drobiž. Že 25 let ve, kako se stvarem streže, mar ne? No ja, če ne kupi tujec za drobiž, se zgodba konča, kot se je v Tržiču. S pogrebom, čeprav bi po mnenju mnogih iz čevljarske stroke vsaj en del Peka še vedno lahko pomenil vrhunec svetovne čevljarske proizvodnje. Hčerinski PGP, eden od dveh svetovnih dobaviteljev podplatov, zaradi zakreditirane in okradene matice Peka ni mogel niti zadihati. Kljub strokovnosti in uspešnosti so potopljeni, razprodani in razžaljeni, enako kot ljudje Tržiča in nekdanji obutveni gigant.
»Tovarno obutve Peko iz Tržiča so leta 1995 politiki prodali delavcem, čeprav so ti že bili lastniki, pri tem pa so jim ukradli 40-odstotni delež in ga vknjižili na KAD in SOD, da so potem nastavljali svoje uprave ter nadzornike, podjetje izčrpavali in se imeli krasno na račun finančnih injekcij, ki smo jih plačevali davkoplačevalci preko bank,« trdi Ladislav Troha, ki pripravlja tožbo ljudstva proti državi in obenem opozarja vse državljane: »Peko je last nekdanjih zaposlenih, upniki smo vsi davkoplačevalci, ker so naš denar iz bank prelivali v agonijo Peka!« Spomnimo, Ladislav Troha in Gibanje OPS sta hotela rešiti Peko z zadrugo in poskušata dokazati, da ga je prva okradla država.
Ima sploh še smisel govoriti, kdo vse je Peko okradel? Vsi so ga, od zunanjih do notranjih voditeljev. Zadnje žeblje v njegovo krsto pa je zabilo sodstvo. Stečajna upraviteljica Tadeja Tamše je trgovine Peka oddala drugim podjetjem, del(ček) tovarniških prostorov mladi oblikovalki Alji Vyrent in zavrnila menda ustreznejšo ponudbo g. Bedine ml. Ta trdi, da je bil za 14 tisočakov na mesec ugodnejši od drugih ponudnikov, in tudi on razmišlja, da bi tožil državo.
Zdaj je jasno, da bo najbrž nemogoče še kdaj postaviti Peko na noge. Stroka, tista prava, to dobro ve. Saj res, koliko podjetij se je že rešilo po tem, ko so jih stečajni razkosali? A zgodila se je še druga škoda: zamujena priložnost zadružništva. Narediti, kar rešuje svetovno gospodarstvo, le našega (še) ne. Kooperative dajejo trenutno na svetu več delovnih mest kot vse korporacije skupaj! Ladislav Troha je pozval lokalne ljudi, naj stopijo skupaj in ustanovijo zadrugo Peko. Potrošili so mesece časa, čeprav so jim metali polena pod noge, a na koncu sta se stečajna upraviteljica in sodstvo odločila drugače. Nekaj več kot 13.000 evrov za trgovine in delček bivše tovarne, ki bo (morda) zaposlila do deset ljudi, bo mesečno dobivala nazaj država. Za 113-letno tradicijo. Da Bedina ni vplačal celotne varščine, čeprav trdi drugače, in da Gibanje OPS ni bilo dovolj resen sogovornik, pravi stečajna upraviteljica. Ker je torej Bedina ml. do določenega dneva plačal »le« 25.000 evrov in ker zadrugam niso naklonjeni, so grobarji zadevo zaključili s kirurško hladnostjo. Razrez še zadnjih notranjih organov telesa (PGP), razprodaja vsega (tovarniške zaloge s 70-odstotnim popustom), oddaja trgovin, da bo truplo pod zemljo ležalo čim bolj lahkotno (obubožano).
Vsi, ki se kolikor toliko spoznajo na šuštarijo v Tržiču, pa so žalostni. Tako bomo torej ljudem omogočili ustavno pravico do dela in se premaknili s točke propadanja. Sami sebi uspešno pljuvamo v skledo. Zato je ta polna pljunkov namesto ocvirkov.
Zarji št. 17, 26. 4. 2016
