Kadar me vprašajo, koliko imam še do upokojitve, po pravici povem, da ne vem, ker je med mano in penzijo še najmanj ena pokojninska reforma. Mogoče več. In zdaj je tu. Nova pokojninska reforma. No, ni še čisto tu, menda pa prihaja, saj čisto razločno slišimo uvodne takte Beethovnove Pete simfonije, saj veste, tistez začetkom, ki naj bi predstavljal pokojninsko reformo, ki buta po vratih: bum-bum-bum-buuuum!, bum-bum-bum-buuuum!, spustite me noter, sicer se vam bo podrl sistem!

Prvi stavek, allegro con brio, je prejšnji teden objavljena bela knjiga. In ker sem imela samo zelo približno idejo, kaj pravzaprav je bela knjiga, sem šla pogledat. Bela knjiga (angl. white paper), sem izvedela, je vladni dokument, ki jedrnato pojasni zapleteno stvar, ki predstavi vladno politiko še preden se spravijo porivat zakon skozi postopek sprejemanja. Kar je še posebej dobro pri kontroverznih zadevah (kot je na primer pokojninska reforma), ker lahko previdno potipajo, kaj javnost meni o zadevi.

Bela knjiga o pokojninski reformi pravi, da zadnja reforma sicer odlično deluje, da pa bo pokojninska blagajna vzdržna le še tja do leta 1922/23, potem bo treba pa spet reformirati, ampak hej, ni panike, saj je še dovolj časa, da se v miru o vsem pogovorimo. Sploh vas pa v nič ne silimo, poglejte, tule so različni predlogi, pa bomo skupaj izbrali pravega.

No, javnost, se bojim, bo večinoma tiho. Nova pokojninska reforma tistih, ki so že upokojeni, ne zadeva. Mladi menijo, da je čas, ko bo stvar zanje aktualna, še daleč, pa se jim z zadevo zdajle še ni treba ukvarjati. In tako naprej in nazaj po generacijah, vsaka bo imela odličen razlog, zakaj se njih to ne tiče, razen morda tistih, ki so že radostno in pričakujoče pogledovali proti svojemu petinšestdesetemu letu, pa so zdaj izvedeli, da se jim bo upokojitev spet izmaknila in se prestavila še za dve leti.

Razumem, reforma je potrebna. In nekatere stvari je zares potrebno drugače in bolje urediti. Dve leti dlje nositi jarem – no ja, saj bo nekako šlo. Da bi se podrobno poglobili v napovedane spremembe, bi potrebovali več časa in bistveno več prostora, hitro pa padeta v oči dve napovedi, ki sta si vsaj na prvi pogled hudo v laseh: da naj bi se pri izračunu pokojnine po novem upoštevalo 34 najugodnejših let, deset let več kot doslej, pa da naj bi bila po reformi in zaradi reforme prva pokojnina sedemdeset odstotkov zadnje plače. Resno? Jaz nikoli ne bom spravila skupaj 34 ugodnih let, pa vi? In bom kljub temu imela pokojnino, ki bo dosegla sedemdeset odstotkov plače, resno?

To ne gre skupaj – dokler ne preberete drobnega tiska. Vedno preberite drobni tisk, ker šele tako izveste, da bo tisto, kar vam vsak mesec odtrgajo od plače, zadostovalo le za okrog 55 odstotkov pokojnine, za ostalo pa pričakujejo, da boste privarčevali sami. Kako naj to storijo tisti s premalo plače in preveč položnicami, niti v drobnem tisku ne pojasnijo.

O tem bi se bilo pa čisto zares treba pogovoriti. Zelo resno. Še posebej, ker naj bi dopolnilno zavarovanje urejal nek drug zakon, pa nismo povsem prepričani, da ga bodo posebej hiteli sprejemati. Ali da ne bo prišla druga vlada, ki bo drugače mislila, in bo vse ostalo napol narejeno, mi bomo pa morali s tem živeti.

Zato se začnimo pogovarjati takoj zdaj. Allegro con brio odprimo debato. Najslabše in najbolj neumno je biti tiho. Jaz ne bom, pa vi?