Na stotine je tudi tistih, ki jim je tovarna pomenila pogled v širši svet. Tudi meni, takrat mlademu, drznemu športniku in sanjaču – čeprav nisem bil domačin –, je sodelovanje z njo pomagalo na poti v svet.
Tisti ljudje so me naučili samospoštovanja, samozaupanja, žirovske trme in tega, da dana beseda drži, čeprav se govori o visokih številkah. Kar mi je kateri od vodilnih dejal, je vedno držalo. Brez izjeme!
A žal se še vedno spomnim, kako je takrat še manj znani japonski proizvajalec Shimano ponudil tovarni sodelovanje – Alpina bo izdelovala čevlje, Shimano kolesarska pedala –, a je zbor delavcev ponudbo zavrnil. Shimano je postal gigant, Alpina pa se bori za obstoj. Čeprav tega ne bi bilo treba, kajti samo s športnim, natančneje tekaškim programom obvladajo 30 odstotkov svetovnega trga in vrsta resnih ter bogatih kupcev že leta kot jastrebi čaka na nakup tega dela tovarne.
In kaj se zdaj spet dogaja, da so mediji polni Alpine? Delavci upravičeno in odkrito s prstom kažejo na kvazistrokovno ekipo, ki v življenju še povohala ni proizvodnje, smrdeče po usnju, pa naj bi tu rešila, kar se rešiti da? »Ne upoštevajo domačih tehnologov, ne upoštevajo našega razvoja. Direktorica je na glavno mesto tehnologa pripeljala človeka, ki čevlja ne zna niti narisati, kaj šele da bi ga znal izdelati,« se jezijo, in vse kaže, da imajo prav. Da se nam pred očmi spet dogaja ples v maskah, kakršen je pokopal že Peko in Planiko.
Vodilni govorijo, da je Alpina v zadnjih osmih letih zaspala. Kako neki, pravi šuštarska stroka, če je Alpina med vodilnimi podjetji v naši državi glede patentov? Če so dobili 36 medalj na OI in svetovnih prvenstvih ter vrsto mednarodnih oblikovalskih nagrad red dot awards, ki vse visijo na njihovih hodnikih?
Seveda, lepo je imeti na svoji strani DUTB, ki najprej umakne obstoječega direktorja, ker se ne strinja z reorganizacijo. Kot strokovnjak namreč ve, kam vse skupaj pelje. (Matjaž Delopst Alpine ni zapustil iz veselja, ampak ker je »moral«.) Potem ti prijatelji »uredijo« službo direktorice in v zahvalo najameš svetovalno podjetje Admetam, ki je »rešilo« – koliko že takih podjetij?
Najlažje se je delati, da se dela, mar ne? Medijem trositi zgodbe o tem, da pregrešno drago svetovalno podjetje za skoraj 80.000 evrov mesečno tehta med možnostjo, ali naj preseli proizvodnjo v BiH ali na Kitajsko, obenem pa ne poveš, da ima podjetje v teh državah že leta svoje obrate. V Bosni, na Kitajskem, v Romuniji. Torej zgodbo o selitvi proizvodnje Alpina že pozna, pa ji ni pomagala. In potem se »reševalna ekipa« spravi ravno na oddelek za razvoj, ki je vsa leta reševal podjetje!
Zgovorni so bili plakati na protestu delavcev. »Pustite nas delati! Alpina je naša, ne vaša! Alpino nazaj Žirovcem! Zahtevamo sposobno vodstvo!« Eden je posredno opozarjal na nepravilnosti lastnikov oziroma menedžerjev iz preteklosti: »Podpečan in Lenassi, vrnita Alpini 5 milijonov evrov!« Koliko jih bo »ostala dolžna« trenutna ekipa?
Spet smo pri že prebranih zgodbah. Direktorica po mnenju delavcev še kako potreben denar troši za svetovanje, namesto da bi z njim zagotovila plače in nakupila material za izdelavo čevljev. Tudi žirovski župan Janez Žakelj zato krepko dvomi o njenih sposobnostih. »Podobno, kot so nestrokovnjaki počasi uničili in raztrgali Peko, se piše tudi Alpini. Največ pet let jim damo pod vodstvom trenutne ekipe,« pravi naš vir, ki resnično ve, kaj se dogaja na svetovnem trgu. »Edina svetla točka je, da je bivši direktor Starman v nadzornem odboru, kamor je bil postavljen na zahtevo delavcev. To daje upanje,« je še dodal sogovornik, ki zaradi poslovnih zvez z Alpino ne sme biti imenovan.
A nekaj je pri tej zgodbi pomembneje. V nasprotju z delavci v Peku, ki je propadal in propadal, delavci so pa molčali, so v Alpini ljudje pokazali pogum. Stopili so v bran podjetju, svojemu znanju, lastnemu kraju in prihodnosti. Morda se bodo ravno s tem pogumom v pravem trenutku rešili – obdržali svoja delovna mesta in doma pogledali otrokom v oči.
