Mogoče si pa vse to zapovedujemo sami, ker jemljemo te navade za samoumevne in večne, kot bi bile naravni pojav. Nekateri pa so že izstopili iz tega kroga in se imajo decembra čisto fajn. Brez stresa, pomanjkanja energije, izčrpanosti, melanholije, depresije ... Bi se jim pridružili?
Renata Hari Zame je bil dolga leta december ena sama muka – že tako je bila ob pomanjkanju svetlobe in toplote moja energija na minimumu, še dodatno pa so mi jo kradli neprestani agresivni zunanji dražljaji in potrošniška norija – prednovoletne zabave, nakupovanje daril, sestavljanje prazničnih jedilnikov, usklajevanje priprav na praznična druženja, iskanje čevljev za k obleki ali obleke za k čevljem ... In vsakič znova sem sklenila, da se bom naslednje leto pa tej prisili uprla. In poiskala podobno misleče in čuteče. Ni vrag, da ni v vesoljni Sloveniji še kakšnega človeškega bitja, ki razume naravne ritme sveta, ki jasno kažejo, da je december obdobje zimskega spanja ali vsaj počitka, upočasnitve, umika v razmišljujočo samoto in duševnega čiščenja.
Menda, da so. In vedno več jih je. Vsak pozna kakšnega svojega znanca, osebno pa, čudno, nisem še nobenega srečala. Mogoče pa je tisti znanec kar on sam, samo da si ne upa priznati.
Skratka, rada bi, da bi se spoznali in si vsaj med sabo zares prisluhnili (če nas že hrupni zunanji svet v tem času ne sliši), kako si želimo preživeti zadnje dni leta. Morda ugotovimo, da imamo podobne želje in da jih lahko skupaj tudi uresničimo. Že letos.
Kako? Če ste doma bolj v virtualnem svetu, se nam pridružite na strani Ne maram veselega decembra na Facebooku, kjer vam ponujamo tudi prostor, da razložite vsemu svetu, kako si predstavljate december po svojem okusu. Če ste raje v družbi živih sogovornikov in niste prav daleč od Ljubljane, pa pridite na pogovor 21. decembra ob 19. uri v Trubarjevo hišo literature, da si izmenjamo ideje in oblikujemo konkreten načrt, kako tokratni december končati bolj v ritmu z (vsak svojo) naravo.
Vas po eni strani mika, da bi izstopili iz decembrske norije, pa se bojite, da bi ob pomanjkanju zunanjih spodbud občutili bolečo praznino? Ali vas skrbi, kaj si bodo mislili drugi? Ravno zato je dobro, da se povežemo in medsebojno podpremo. Morda ugotovimo, da nas sploh ni tako malo! In da lahko praznino napolnimo z boljšo vsebino, kot jo ponuja nori potrošniški svet.
In veste kaj, še nekaj dobrega lahko pričakujete od takega sestopa s hrupnega decembrskega drvečega vlaka. Čez mesec ali dva boste spočiti in polni energije zacveteli skupaj z novim ciklom naravne rasti, medtem ko se bodo vsi tisti okoli vas, ki skozi zimo niso upočasnili življenjskega tempa, komaj vlekli naokoli in tožili o spomladanski utrujenosti.
Namesto daril pogovori
Naj odprem izmenjavo idej s svojim predlogom: želim si, da bi bil december čas, ko bi si namesto materialnih daril, klišejskih voščil in neiskrenih objemov podarjali iskrene pogovore. Namesto izrekanja »srečnega in zdravega«, »veselih praznikov« in podobnih izpraznjenih fraz bi stvar obrnili, tako da bi vsak povedal zase, kaj si osebno želi, ali še bolje, kakšne konkretne načrte ima v novem letu. Tako bi se morali malo bolj potruditi in razmisliti, kaj si res želimo, po drugi strani pa prisluhniti željam, občutkom, razmišljanjem drugih. Pa še to: ko bi izrekli neko željo, bi hkrati pripomogli k njeni uresničitvi – kajti ko nekaj izrečemo, se zavežemo k udejanjanju. Prepričana sem, da bi razvijanje takšnih navad pripomoglo tudi k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in razumevanju in končno k temu, da ne bi več potrebovali pomoči psihiatrov in raznih kratkotrajnih nadomestkov za srečo.
