Začenja namreč priprave na uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, ki naj bi stopil v veljavo čez eno leto in bi v poskusnem obdobju znašal 550 evrov, kasneje, ko bi podatki pokazali vse prednosti in odstopanja, pa celo 800 evrov. Kristus. Petčlanska družina bi potemtakem dobila 4000 evrov mesečno. Kdo bi potem sploh še delal? Kaj še čakamo, bežimo na Finsko!
Nasprotniki univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) in skeptiki imajo predvsem dva razumljiva ugovora: prvi – kje ves ta denar vzeti, in drugi – to je propad civilizacije, saj ne bi nihče več razmišljal in delal, ampak bi večinoma lenarili in uživali. Odgovor na prvo vprašanje je seveda zapleten, saj bi nekateri ekonomisti zelo povišali davke, kar pomeni znižanje plač in pokojnin, drugi pa predvidevajo, da bi lahko UTD pokrili le z višjim DDV, ki bi moral veljati povsod po Evropi. Ker bi UTD ukinil večino socialnih korektivov, bi država prihranila pri podporah, štipendijah, otroških in varstvenih dodatkih, svoj denar bi imeli tudi brezdomci, invalidi, nesposobni za delo, imeli bi ga celo zapuščeni otroci, ki bi s seboj v novo družino prinesli doto v podobi UTD. Državi tudi ne bi bilo treba plačevati ogromnega aparata, ki se tako ali drugače ukvarja s socialo.
Na vprašanje, kje vzeti, so možni različni izračuni, čeprav pač vsak streže s podatki, ki mu bolj ustrezajo. Za Slovenijo je nekako obveljalo, da bi zmogli UTD v višini 150 evrov (»analitiki« se niso sporazumeli, ali naj dobijo vsi enako ali bi mladoletniki prejeli manj), seveda pa bi s tem postrigli večino socialnih korektivov. V imenu večje pravičnosti so to pred nedavnim že naredili tako uspešno, da so mnogi ostali skoraj brez pomoči, socialnim podpirancem pa se ne splača delati, ker bi zaslužili manj, kot dobijo podpore, oziroma jim podporo za nekaj ušivih prisluženih evrov vzamejo.
Bolj kot kje vzeti vznemirja vprašanje, kaj bi pomenil UTD za prihodnost človeštva. Le kje bi si kapitalisti nagrabili denar, če bi vsi ležali in ne bi nihče nič delal? Lenuhi pa si očitno tudi ne želijo višjega standarda, kot sta kruh in mleko, kakšna koliba, ki varuje pred mrazom, in nekaj malega zabave. Ali kaj? Trenutno poteka pilotski projekt v nekaterih indijskih vaseh, bolj na skrivaj pa je pred leti že bilo nekaj poskusov na Japonskem in v Kanadi, seveda v manjših in odročnejših krajih. Povsod se kaže isto: UTD nikakor ni polenil prebivalstva, ampak je občutek osnovne varnosti še spodbudil podjetnost. Edini, ki niso delali več kot prej, so bile mlade mamice, ki so se bolj posvetile otroku, ter dijaki in študentje, ki niso več toliko delali, zato pa so imeli precej boljši uspeh. Minimalni dohodek je spodbudil zaposlene, da so lažje zapustili izkoriščevalske delodajalce in si poiskali perspektivnejšo službo, saj jih pavza med eno in drugo zaposlitvijo ni prignala na rob lakote. UTD je spodbudil manj kvalificirane, da so se dokopali do uporabnega znanja, tiste s kakšnimi posebnimi talenti pa je motiviral, da so jih z večjim pogumom pokazali.
Modri državniki seveda zelo intenzivno razmišljajo o UTD, saj jim je jasno, da svet drvi novi revoluciji nasproti. Zaposlitev v razvitem svetu je čedalje manj, razen na področjih, kjer so nujne, vse drugo ostaja na ravni prekarstva in začasnosti, kjer je možnosti za zlorabo ogromno. Preračunavanje, koliko lahko ljudje še zdržijo, preden planejo na razbijaške pohode po ulicah, gre dobro od rok samo velikim politikom. Onim v Skandinaviji ni težko razmišljati o UTD, saj pri njih ni nihče preveč bogat, za kar so že zdavnaj poskrbeli s progresivnim obdavčevanjem, zato pa imajo vzorno šolstvo, zdravstvo in še marsikaj drugega. V duhu demokracije imamo torej vsaj dve možnosti – da uvozimo od tam politike ali pa se mi odselimo tja gor, še posebej ker Slovenci nikakor nismo lenuhi. Le z izbiranjem voditeljev še nimamo pravih izkušenj.
Zarja št, 21, 10.11.2015
