in komunikativen. Jaz imam rada naravo in pogrešam več stika z njo, ker
živiva v mestu. Tiste konce tedna, ki jih preživljava skupaj, se
skoraj vedno odpraviva v naravo, kar pa pri njem vedno vzbudi velik
odpor. Sicer je na koncu z izletom zadovoljen in vesel, a je vedno
izjemno težko oditi. Je pa moj problem drugje. Ne morem razumeti, zakaj se ob popoldnevih, ko je doma, noče družiti s sosedi, vrstniki. Pravi, da je najraje v svoji sobi, in tudi če je sonce, noče ven. Živiva v ulici, ki ni prometna, in
prav rada bi videla, da bi bil zunaj z drugimi otroki, a pravi, da bi
rad imel mir. Z dekletoma, ki živita v bližini, se, kot mi zaupa, ne
razume dobro, ker mu gresta na živce, biti zunaj kar tako pa ga tudi ne
veseli. Ven gre samo, če ga prisilim in če grem jaz z njim, ker se njemu
samemu ne da biti pred hišo. Je odličen v nekaterih športih, denimo v
gimnastiki, kolesarjenje ali rolanje pa se mu popolnoma upirata. Ima
kondicijo in je sposoben dolgo hoditi, a ker je tak knjiži molj, ga
vedno predrami le zgodba. Kako naj ga pripravim do popoldanskega
druženja z otroki brez moje navzočnosti? V šoli je sicer komunikativen
in ima veliko prijateljev.
Draga mamica, imate nekaj dobrega, radi pa bi nekaj drugega. Ob branju vašega pisma imam občutek, da res drži pregovor, da je trava na sosedovem travniku bolj zelena kot na domačem. Marsikateri starši bi bili neznansko hvaležni, če bi se njihov otrok razvedril z branjem knjig.
Omenjate, da je dober športnik, da je dober v gimnastiki, da ima dobro telesno kondicijo, da rad bere. Same pozitivne lastnosti! Skušajte se osredotočiti nanje in nikar ne iščite dlake v jajcu.
Podelite svoje skrbi še s kom
Omenjate, da je sin veliko z očetom, in iz tega sklepam, da imate te odnose urejene. Kako pa on komentira vaše strahove? Morda imate občutek prevelike odgovornosti, da morate kot samohranilka sami prevzeti nadzor nad življenjem svojega sina in nad njegovim razvojem. Pomagalo vam bo, če se boste o svojih skrbeh pogovorili z nekom, ki vam je blizu. Upam, da imate kakšno dobro prijateljico, s katero lahko premeljete svoje skrbi.
Privoščite si potepanje po naravi tudi v času, ko je vaš fantek pri očetu ali pri babici, to vam bo pomagalo napolniti baterije. Tako kot je vam veliko do preživljanja časa v naravi, vašemu sinu veliko pomenijo knjige in prijatelji, ki si jih sam izbere.
Premočna želja po kontroli
Nikar mi ne zamerite, ampak moram vam povedati: imam občutek, da želite imeti vajeti življenja svojega sina pretrdo v rokah. Jaz ga vidim kot krasnega fanta, dobrega v gimnastiki, ki izbira svojo družbo in prijatelje, s katerimi se dobro razume, in se ne druži z vrstniki le zato, da bi preganjal osamljenost. V šoli je priljubljen, ker je komunikativen. To, da rad bere, kaže le na njegove dobro razvite sposobnosti in je samo pozitivno. Če bi mi opisovali fanta, ki se ne gane od doma, ki ždi za knjigo in se ne zmeni za nobenega prijateljčka, bi me zaskrbelo, tako pa se mi zdi, da ima dobro razvite interese in da ve, kaj želi.
Skrbi vas, da se fant težko spravi na izlet, čeprav je potem zadovoljen, in to, da ne mara ne rolanja in ne kolesarjenja. V nejevoljo vas spravlja, ker se ne želi družiti s sosedovima deklicama. Videti je, kot da imate občutek, da vam kljubuje, a sem skoraj prepričana, da vam ne. Skuša vam le povedati, kaj ga zanima in kaj ne. Nikar ne vztrajajte preveč v tem, kar ste si zanj zamislili vi, in mu pustite, da izbere, kar ga zanima. Saj nima ne slabe družbe, ne težav s socializacijo in tudi pasivnosti se ne vdaja.
Fant se lepo razvija
Mislim, da se vaš sin razvija zdravo in da zna misliti s svojo glavo. Čemu neki bi se družil s tistimi, ki se za družbo zdijo primerni vam, če mu ni do tega? Tudi vi verjetno izbirate prijatelje po svojih interesih. Z nekaterimi ljudmi se najbrž krasno razumete, z drugimi manj – in to se dogaja vsem. Si predstavljate, da bi vas nekdo silil k druženju s sodelavko, ki vam gre na živce? Najbrž ste raje sami.
To, da se mu samemu ne ljubi biti pred hišo, se mi zdi popolnoma razumljivo. Le s kakšnim namenom bi bil? Da bi ustregel vam? Da bi bil na svežem zraku? Popolnoma ga razumem, da se tam dolgočasi, in cenim, da se zna zaposliti s knjigo. Morda sem malo subjektivna, saj sem tudi sama knjižni molj in mi je stik s knjigo izjemno pomemben. Lahko pa vam odzrcalim še drugo stran, saj se kot šolska psihologinja bistveno pogosteje srečujem z nasprotnim problemom, z otroki, ki knjige zavračajo in jih starši za noben denar ne pripravijo k branju.
To, da vaš osemletnik ne želi na sonce, je za njegovo starostno obdobje popolnoma normalno. Njegov motiv za gibanje zunaj so verjetno prijatelji, sonca pa ne ceni preveč. Če opazujete otroke na dvorišču, na igrišču ali na ulici, se pred soncem najraje zatečejo v senco, tam jim je bolj udobno. Ko smo bili otroci in smo se igrali na dvorišču, so nas poleti kar naprej naganjali na sonce, od katerega pa se nam je bleščalo in smo bežali pred njim. Šele odraslost mi je prinesla oboževanje sonca (zdaj sem pravi sončni odvisnik …).
Vase zaprt knjižni molj? Fant z že precej izoblikovanimi interesi, dobro opismenjen in družaben ter z dobro telesno kondicijo? Kaj od tega dvojega se vam zdi bolj realno? Meni je vsekakor bliže drugi opis – opis prijetnega dečka, ki ve, kaj hoče. Kaj bi rekli, če bi vam prijateljica opisala takega otroka? Verjetno bi se vam zdel prav prijeten. Upam, da ga bo uspelo tudi vam tako videti, saj ga sami opisujete kot veselega, razposajenega in komunikativnega, in da boste prisluhnili njegovim željam in se odzvali tudi na njegove interese. Srečno!
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št.20, 18.5.2010
