Zaradi rokov oddajam to kolumno 1. junija, precej pred referendumom o arbitražnem sporazumu, in ker bom takrat na poti, sem glasovala danes.
 Ne vem, kakšen bo izid, menijo, da bo tesen, in upam, da bo udeležba množična, takšna kot leta 1990, ko smo se odločali o novi državi. To je bil (bo) eden tistih trenutkov v obstoju naroda, ko šteje vsak glas. Nizko volilno udeležbo bodo sosedi interpretirali kot apatijo Slovencev, kar je za nas najslabši možni izid.
 V tem duhu sem organizirala možnost, da bo lahko svoj glas oddala moja 87-letna mama, ki je na invalidskem vozičku in že dlje časa od doma. Volilno skrinjico ji bodo prinesli v zdraviliško sobo in že tedne vnaprej je razlagala, kako bo glasovala. Ne, ker bi se poglobila v podrobnosti, ampak nasprotno od politične opcije, s katero se ne strinja.
Moja mama intuitivno razume srž problema s tem referendumom in slovenskimi referendumi na sploh. Razpisujejo jih za napačna vprašanja, ob napačnem času in iz napačnih razlogov, da se potem ljudje odločajo po parametrih, ki so postranski, ampak zanje pomembni in razumljivi.
Slovenski referendumi so nepotrebni (večina), banalni (umetno osemenjevanje samskih žensk) ali zlobirani (Nato). Civilno družbo z Rastkom Močnikom na čelu, ki smo se spraševali, kaj nam bo ta dragi klub in kdo ga bo plačal, so takrat s pomočjo megafonske PR-mašinerije preglasili voditelji. Zdaj, ko kaže, da je vse manj popularno pošiljati fante v Afganistan in kupovati orožje, ki ga niti slučajno ne potrebujemo za obrambo domovine, bo še marsikdo od njih izjavil: »Če bi takrat vedel, kar vem zdaj, bi glasoval drugače.« Pardon.
Naloga politikov ni, da odločajo, ampak da odločajo odločno in pametno. Za pravilnost svojih odločitev odgovarjajo s svojo kariero. Voditelj naj vodi ali pa mu bo ustrezala druga služba, sploh pa ne želim vodje, ki me vso pot nič ne vpraša, v odločilnem trenutku me pa nažene na referendum. Če se bo dobro izteklo, bo šef zablestel. Za polomijado bomo odgovorni vsi. Sem za ureditev spora s Hrvaško, slišiš, Evropa, ampak ne prisiljena v referendum.
Me je premier sproti spraševal za mnenje? Naj se s Hrvati pogajamo ali jim otežujemo pot v Evropo? Referendum. Naj se s premierko Kosorjevo odločata o arbitraži ali o metanju kovanca? Referendum. Kdo naj bo v arbitražni komisiji? Referendum.
 Svoje vloge ne vidim v reševanju problema, zakuhanega z napačnimi potezami več generacij slovenskih politikov. Kot slišim, so med 2. svetovno vojno v duhu bratstva in enotnosti potekali pogovori o meji, ki je zadnjič obstajala v času Karla Velikega. Hrvaškemu pisatelju Vladimirju Nazorju naj bi bil slovenski sobesednik, Kidrič ali Kardelj, sem pozabila, ponudil: »Naj pripade Istra vam, Slovenija bo segala do Tagliamenta (reka daleč v ozemlju današnje Italije, op. a.).«
 Na volišču sem vprašala, ali res lahko na volilni listek napišem, kar hočem, pa bom še štela med udeležence volitev. »Lahko, ampak če ni jasno obkrožen da ali ne, bo neveljaven.« Super. Listek sem dvakrat prečrtala z razlago, da sem proti referendumu.
 Imela pa sem še en razlog. Premier Pahor v teh dneh lobira za širjenje igrišča za golf čez kobilarno v Lipici, kar je nedopustno. Pred nekaj leti me je po livadah Lipice preganjala ženska s palico za golf in v italijanščini vpila name: »Poberi se z mojega igrišča!« Da mi ledeni kri. Zato referendum, ki ga nisem hotela, izrabljam za glas o prihodnosti kobilarne, kar je za arbitražni sporazum irelevantno, zame pa priložnost protesta. Žal, Pahor, žal.

Piše: Jana Valenčič                                 Jana št. 23, 8.6.2010