Spomnil sem se na divje čebele, ki jim pravijo samotarske čebele. Tiho in neopazno žive poleg nas in večina ljudi niti ne ve, da obstajajo. In ne samo preprosti ljudje, celo biologi ne vedo kaj dosti o njih. Vedo povedati, da je pri nas najti nekaj sto vrst teh živalic. Torej jih niti biologi še niso natančno proučili. Vedo pa, da ena sama samica čebele samotarke opravi pri opraševanju delo stotnije delavk domače čebele. To si je vredno zapomniti v sedanjih časih, ko pred našimi očmi izumira kranjska sivka. Za zarod skrbi le samica čebele samotarke brez pomoči delavk. Kot gnezdo uporabi kakršne koli luknje v lesu, izvrtine lesnih črvov, votle trstike ali prelomljena votla stebla rastlin, v katere nanese cvetnega prahu in medu ter na to hrano izleže jajčeca. Potem odprtino zadela z blatnim čepom in zalego prepusti njeni usodi.
Kako pripraviti čebelnjak za samotarke?
Moja naloga je bila pripraviti »čebelnjak« za čebele samotarke. V kos debla jablane sem z obeh strani navrtal številne, deset centimetrov globoke luknje premera osem milimetrov, pritrdil »čebelnjak« na trden kol in ga pokril s strešico. Čebele samotarke so ga hitro poselile in opraševalci so se vrnili na moj vrt. Nič ne pikajo te ljubke priseljenke, toda paziti moramo, da ne pridejo v stik s pesticidi, ki brez milosti ubijajo tudi njih. Biotski vrt bo hitro vrvel od njihove delovne vneme, in če jih dodatno pogostimo še z dišavnicami, bomo priče pravi zabavi čebel samotark.
Vendar pri tem ne smemo pozabiti tragične usode kranjske sivke. Zaščita življenja bi morala biti najvišji cilj civilizacije. Vsako živo bitje je del tkanja življenja, ki je nastajalo na milijone let evolucije. Igrati se z naravo je tvegano početje, saj že stara slovenska modrost govori, da Bog vedno odpusti, človek včasih, narava pa nikoli. Ampak kljub temu smo privolili v kemično vojno proti naravi. Spopad, ki ga je izzval človek, je čedalje bolj grob, čedalje bolj dramatičen. Z večjim nasiljem, ko posegamo v naravni red stvari, tem silnejši so odgovori narave, čedalje bolj nepredvidljivi in neobvladljivi so. S kaotičnim redom narave igramo rusko ruleto in niti zavedamo se ne, kakšne posledice nas čakajo. Jasno je le, da bodo neobvladljive. Zaradi izginjanja domače čebele bi morali razglasiti izredne razmere, vendar se naša oblast ukvarja z banalnimi aferami in v najboljšem primeru z abstraktnimi ekonomskimi modeli. Tako se dogaja, da odpravljanje velikih težav ni prepuščeno ljudem, ki jih te prizadevajo, temveč »strokovnjakom«, ki seveda spet ne vprašajo prizadetih, marveč snujejo dodatne nekoristne teorije in razvijajo nove škodljive modele ter čedalje nevarnejše »rešitve«. Toda problemi preživetja nas silijo k resnemu razmišljanju o naših prioritetah, kajti vsakokratna oblast že dolgo ni več servis državljanov.
Bogastvo prekmurske pokrajine
Poln teh misli sem se vozil po prekmurski pokrajini, tam, kjer slovenska kura dobi svojo rožo pod kljunom, ob reki Dravi, blizu Hrvaške. Iskal sem oljarno, kjer je mogoče kupiti odlično bučno olje, in nenadoma me pokliče prijatelj iz Ljubljane. Še preden mi ga je uspelo pozdraviti, že mi je hitel govoriti: »Obrni se in ustavi na parkirišču trgovine, mimo katere si pravkar peljal. Tam te počakam!« In sem se ustavil. Stal je tam, kot navadno široko nasmejan. Potem sva šla k njegovemu dedku in babici, pri katerih je bil prijatelj na obisku. To je bilo prav posebno srečanje. Njegov ded, krepak starec pri devetdesetih, mi je kot ponosen kmečki gospodar razkazal vsa bogastva sicer majhne kmetije. Šla sva naokrog in videl sem valujoče žito, okopano koruzo in krompir, fižolovo preklarijo, kipeč zeljnik, obilje vsakovrstne zelenjave in pisanega cvetja ter slišal kokodakanje štajerk v kokošnjaku s petimi zvezdicami odprte reje. Sledila sta ogled visokodebelnega sadovnjaka, ki ga je zasadil kot mladenič, in pogled na stara drevesa v njegovem gozdu, med katera čedalje pogosteje zahaja.
Rekel mi je: »Tu so bila, ko sem se rodil, in ostala bodo po moji smrti. Spremljajo me od krsta do krste.«
Farmacija proti naravnim zdravilom
Stari kmet mi je s svojim odnosom do zemlje dal misliti, toda skozi okno naju je babica poklicala k kosilu in njena pripoved me je hitro povrnila v sedanjost. Sedeli smo pri mizi in bistra ženska pri petinosemdesetih, ki ni bila poprej pol stoletja pri zdravniku, mi je povedala: »Poškodovala sem si oko in morala sem k zdravniku. Oskrbel je poškodbo in ugotovil, da imam pregosto kri. Dobila sem tablete in čez nekaj dni so se mi pojavile obširne podkožne krvavitve. Dobila sem nova zdravila, krvavitve so prenehale, toda zdaj mi niha krvni tlak. Nevzdržno je, ne vem, kaj naj storim, toda k zdravniku ne grem več!«
Nisem zdravilec, toda svetoval sem ji glogov napitek, ki je pri nihanju krvnega tlaka pomagal že številnim mojim znancem. Ker glog v tistih krajih ne raste, sem ji obljubil, da ji ga naslednji dan pošljem po pošti. Glog je v gozdovih okrog mojega doma ravno cvetel, a ker za sušenje ni bilo časa, sem se odpravil v trgovino, kjer so vedno imeli lično zapakirano posušeno glogovo cvetje. Prodajalka mi je povedala, da gloga pri njih ne smejo več prodajati in da ga lahko dobim le v lekarni. Nisem mogel verjeti, zato sem obiskal drugo prodajalno, kjer sem dobil enak odgovor. Jasno kot beli dan je, da gre za lobistični poseg farmacevtske industrije, ki je dosegla dokončno prepoved proste prodaje zelišč, ki imajo odlične zdravilne lastnosti in ne povzročajo nobenih neželenih učinkov. Skratka, cilj farmacevtskega kapitala je bil preprečiti dostop ljudi do naravnih zdravil in jih s tem potisniti v vrste čakajočih v lekarnah, z vsemi neželenimi stranskimi učinki sintetičnih zdravil vred. Produkcija bolezni namesto reprodukcije zdravja! Nabral sem torej glogovo cvetje, ga posušil in poslal v paketu. Kmalu sem dobil pismo, v katerem mi prijateljeva babica veselo sporoča, da je spet čila in zdrava kot poprej.
Izraelski krompir sredi domačih njiv
Toda mala sonaravna in samooskrbna kmetija z roba Slovenije mi nikakor ne gre iz glave. Posebno v teh kriznih časih, ko globalni prehranski sistem poka po šivih in večino hrane uvažamo. To je sila nevaren hazard s prehransko varnostjo državljanov in prehransko suverenostjo države. Ob praznih policah trgovin postane denar ničvreden papir.
Včeraj sem pohajal po odmaknjeni planoti nad reko Idrijco in videl številne domačine, ki so na svojih njivah okopavali krompir. Sredi vasi je bila trgovina in na polici sem opazil krompir. Veselo sem rekel prodajalki:
»Lepo, da končno prodajate domač krompir!« Toda ženska me je čudno pogledala in rekla: »Ta krompir je iz Izraela!«
»Kaaj! Sredi krompirjevih njiv domačinov prodajate izraelski krompir?!« sem bil ogorčen.
»Ja!« mi je mrtvo hladno odgovorila.
»Pa saj to je noro!« sem rekel in odvihral ven.
To so podobe Slovenije v kriznih časih!
Piše: Anton Komat Jana št. 26, 29.6.2010
