Ustavi se in prispel boš!

V pravljici Skozi zrcalo Lewisa Carrolla se Alica in Rdeča kraljica znajdeta v sila čudni pokrajini, ki je bila videti čisto tako kot velika šahovnica. To je velika partija šaha, ki se igra po vsem svetu - če je to seveda svet.

V pravljici Skozi zrcalo Lewisa Carrolla se Alica in Rdeča kraljica znajdeta v sila čudni pokrajini, ki je bila videti čisto tako kot velika šahovnica. Alica je rekla: »Nekje bi se morali premikati ljudje – jih že vidim, tam so! To je gotovo velika partija šaha, ki se igra po vsem svetu – če je to seveda svet. Kako si želim, da bi bila lahko ena izmed njih! Prav nič ne bi imela proti, tudi če bi bila samo kmet, samo da bi se jim lahko pridružila – čeprav bi seveda najraje igrala kraljico.« Rdeča kraljica ji je odgovorila: »To lahko brez težav uredimo. Zdaj si kmet na drugem polju, ko prideš do osmega, postaneš kraljica.« In spustili sta se v tek.

Kraljica je tekla tako hitro, da se je Alica morala zelo potruditi, da je lahko tekla vštric z njo. Kraljica je kljub temu nenehno vpila: »Hitreje, hitreje!« In stekli sta tako hitro, da sta na koncu kar švignili skozi zrak, ne da bi se z nogami sploh dotikali tal, in ko je bila Alica že popolnoma izčrpana, sta se nenadoma ustavili in znašla se je na tleh, brez sape in vsa omotična. Alica je presenečeno pogledala okrog sebe. »Pa saj sva že ves čas pod tem drevesom! Vse je natanko tako, kot je bilo prej!«
»Seveda je,« je rekla Kraljica, »kakšno bi pa moralo biti?«
»No, kjer sem jaz doma,« je dejala Alica, »ponavadi prideš kam drugam, če tečeš tako dolgo in tako hitro kot medve.«
»Pri vas ste pa počasni,« je menila Rdeča kraljica. »Vidiš, tukaj pa lahko tečeš na vse kriplje, pa boš še vedno na istem mestu. Če pa bi rada prišla kam drugam, moraš teči vsaj še enkrat hitreje.«

Modrosti samo še v pravljicah?
Prepričan sem, da pravljice vsebujejo več modrosti kot vsa znanost tega sveta. Poglejmo si sodoben globalni svet, ki tone v krizah, obenem pa tisti, ki so nas potisnili v tako katastrofalno stanje, še vedno vpijejo: »Hitreje! Hitreje! Hitreje!« Rešila naj bi nas lahko le pospešena gospodarska rast, pa večja potrošnja, ki vodi v še večjo produktivnost, kar pelje spet v povečano potrošnjo, kar vodi naravnost v … Saj veste, kam!
Na šahovnici modernega sveta bi vsi radi postali iz kmetov kraljice in pri tem postaja glavna mantra spoj konkurenčnosti in znanja. Znanja?! Kaj se dogaja z danes tako razglašenim pojmom, ki mu pravimo znanje? Naj bom bolj natančen, z znanjem za preživetje!
Zanimivo je, da se okoljski problemi povečujejo hkrati z izginjanjem tradicionalnih kulturnih znanj. Vse to so dramatična znamenja globalne kulturne homogenizacije. Ali ni to oblika novodobnega kulturnega genocida? Izumiranje avtohtonih kultur je pogosto neposredno povezano z uničevanjem naravnega okolja, iz katerega so se te kulture porodile. Izsekavanje deževnega gozda je nedvomno krivo za propad amazonskih Indijancev. Enaka usoda je doletela njihove severnoameriške rojake, ko so belci postrelili neskončne črede bizonov, naravni temelj njihovega preživetja in kulture. Tudi »amerikanizacija« naše krajine prinaša uničenje tradicionalne slovenske kulture. Tradicionalno mozaično grajeno slovensko krajino izpodrivajo agroprerije, razrezane s črtami betoniranih rek. Alpski slog gradnje lesenih hiš nadomeščajo betonska skropucala v teksaškem kolonialnem slogu. Prijazno prodajalko trgovine v naši ulici je uničil oddaljeni megamarket z avtomatskimi blagajnami. Domača pridelava hrane je uničena na račun od sam bog ve kod uvožene industrijske hrane, polne pesticidov. Izumirajoče tradicionalne sorte kulturnih rastlin nadomeščajo s patentiranimi hibridi, ki brez agrokemičnih sredstev ne zmorejo niti vzkaliti. Namesto žive vode nas posiljujejo z mrtvo vodo iz plastenk. Družinskega zdravnika je izpodrinila pregrešno draga diagnostična elektronika. Namesto prepovedanih zdravilnih zelišč naj bi kupovali nadomestke v obliki tablet. Delo ni več ustvarjanje, temveč tlaka. Mladostno uporništvo je ukročeno z v nedogled podaljšanim študijem. Modrost starejših ljudi strpana v domove za ostarele. Izobraževalne TV-oddaje izpodrivajo reality showi, v katerih je skupina prisiljena v skupnost tlačanov, med katerimi zmaga tisti, ki najbolj ponižno potrpi do konca. Dobre filme nadomeščajo TV-serije o urbanih bebčkih, ki sem jim lahko smejemo le zato, ker niso nikomur nevarni. Dober roman je odstopil mesto zapisanim blodnjam potvorjenega ega, ki je ves čas na robu razpada. Ali je to napredek in v čigavem imenu se zlorablja znanje?

Več izgubljamo kot dobivamo
Zavedati se moramo, da z izumrtjem vsake lokalne kulture izumrejo tradicionalne življenjske modrosti in posebna vedenja, z njimi pa tudi preživitvena sposobnost nekega kulturnega okolja. Izgubljajo se dragocena znanja o sonaravnem gospodarjenju s tradicionalnimi lokalnimi viri in o prilagoditvah na posebne lokalne razmere. Izgubljajo se historična znanja lokalne skupnosti o pridelavi in pripravi hrane, o naravnih zdravilih in naravnih virih, ki so dosegljivi v vsakem trenutku. Opazen je splošen premik od ustvarjalcev (kreatorjev) k porabnikom (konzumentom). Nekoč so pripovedovalci zgodb (ki ponavadi niso bili pismeni) pripovedovali legende ali si izmišljali nove. Danes največkrat prebirajo napise na konzervah ali navodila za uporabo neke naprave, ki je sploh ne potrebujejo. Nekoč so se ljudje učili petja, plesa in igranja instrumentov, danes kvečjemu na karaokah oponašajo popzvezde.
Zastavlja se vprašanje, ali svet izgublja več znanja, kot ga pridobiva? Čeprav je nanj empirično težko odgovoriti, se je nekaj raziskovalcev podalo na to področje. Fizik dr. Jonathan Huebner iz Pentagon Naval Air Centra v Kaliforniji je začel s študijem pomembnih odkritij, ki so katalogizirane v zgodovini znanosti in tehnologije. Lotil se je jedra procesa, ki mu pravimo napredek človeštva. Ugotovil je, da je zahodna civilizacija dosegla svoj vrh odkritij leta 1873! Od takrat se je trend odkritij obrnil navzdol. Sedanje stanje rojevanja pomembnih odkritij je enako stanju leta 1600!! Še bolj pa je vznemirljiv njegov sklep. Če se bo upadanje ustvarjalnosti človeštva nadaljevalo, bomo leta 2024 prišli na raven dobe teme, ki je sledila propadu Rimskega imperija!!! Skratka, priče smo upadanju intelektualnih moči človeštva. Čedalje težje prihajamo do novih odkritij in čedalje več moramo vlagati, da dosežemo kakršnokoli inovacijo. Vedno več informacij moramo predelati, da pridemo do vsaj minimalnega kvalitativnega preboja. Bolj kot tečemo v tej nori dirki, bolj capljamo na mestu. In nekega dne bomo pri polni hitrosti preprosto obtičali. Treščili iz regresije v razkroj! Obtičali v novi dobi teme, v železni dobi po Heziodu.
Smo kot Alica, ki zre na svet kot na veliko šahovnico in se želi iz kmeta spremeniti v kraljico, obenem pa smo Rdeča kraljica, ki diktira ubijajoč tek za dosego tega cilja. Toda na koncu obe ugotovita, da sta še vedno pod istim drevesom, da je vse natanko tako, kot je bilo prej. Da ni nič novega pod soncem! Da je vse zgolj nečimrnost in lovljenje vetra. Čemu torej vsa ta nečloveška nora dirka? Kamenodobni človek je bil polno razviti Homo sapiens in je odkril temeljne makropovezave med človekom in človekom ter človekom in naravo. Najboljšo ekološko filozofijo je najti v kameni dobi! Ljudje so imeli dovolj hrane in veliko več prostega časa kot moderni ljudje. Iznajditelji mita so odkrili kulturo, racionalisti in znanstveniki so jo pozneje samo še spreminjali na slabše, vse do današnjih dni. In to naj bi bil napredek? Napredek koga in za kakšno ceno? Pravljica o Alici nam sporoča, ustavi se in prispel boš! Ne nori, ustavi se, premisli, kaj počneš, in preživel boš!

Piše: Anton Komat Jana št. 30, 27.7.2010