Vaš trinajstletnik vedno globlje koraka v obdobje pubertete. Zelo si želi biti odrasel, hkrati pogosto reagira še otročje, in to ga strašno jezi. To je doba, ko se mladostniku zamajejo dosedanje vrednote, ko je zbegan, ko mu postaja mnenje vrstnikov mnogo pomembnejše od mnenja ta starih.

To, da je kar naenkrat postal zadirčen, ima lahko (vsaj) dva razloga. Eden je že prej omenjena puberteta, ki otroka včasih spremeni do neprepoznavnosti, drugi možni razlog pa je kakšna večja sprememba v njegovem življenju, v družinskem krogu, v šoli ali pa v krogu prijateljev.

Razvajeni otroci so bolj ogroženi
Včasih je grožnja s samomorom reakcija razvajenih otrok. Razvajenčkom se zdi izsiljevanje imenitno, saj jim je doslej še vedno prineslo uspeh. Razvajen otrok je nekoliko bolj ogrožen, saj je navajen, da starše na neki način vedno užuga in doseže svoje.

Nevarno je, ker otroci ne prepoznavajo dokončnosti samomora – pogosto razmišljajo, kako bo staršem še žal, ko bo mrtev, kako bodo na pogrebu vsi jokali in se ga spominjali z najlepšimi besedami in v najlepši luči.

Kje je meja?
Grožnja s samomorom je pogosto klic na pomoč, zato mu le prisluhnite. Morda vaš sin želi le več pozornosti in več vašega časa. Pazite, da ne boste samo zaradi groženj s samomorom preveč popuščali. Če gre za izsiljevanje, sin natančno ve, da vas je neznansko prestrašil in da lahko kaj iztrži.

Zelo pa je nevarno, če pri svojem sinu opažate znake depresije, saj je v tem primeru ogroženost bistveno večja. Če na primer postaja brezvoljen, se umika družbi ali pa nasprotno postaja pretirano razdražljiv in vzkipljiv, če ga bolita želodec ali glava ali če ga tišči v prsih, če ima težave s spanjem in s hranjenjem, če se stalno počuti utrujenega, – vse to so lahko znaki depresije, prav tako pa so lahko le znaki pubertete. Splošno slabo razpoloženje in nezadovoljstvo tako s seboj kot tudi z drugimi se v puberteti pogosto pojavlja, lahko pa je tako vedenje tudi znak osebne stiske.

Če opažate, da se vam sin umika, pa tudi, da se začenja umikati prijateljem in zapirati vase, da se bistveno manj pogovarja, kot se je prej, je to resno stanje. Zaskrbi vas lahko tudi, če opazite, da je začel razdajati svoje osebne predmete.

Težko je potegniti mejo med izsiljevanjem in med resno grožnjo, čeprav opisani primer zveni majčkeno bolj kot izsiljevanje. Ne morete pa kar tako reči, za kaj gre, in zato vam svetujem, da poiščete strokovno pomoč, na katero ste že sami pomislili, kar je zelo zrelo od vas. Le poglobljen pogovor bi lahko bolj jasno razmejil, ali gre za izsiljevanje ali pa za hujšo grožnjo, in le tako lahko ocenite stopnjo ogroženosti. Za začetek poprosite za pomoč šolsko svetovalno službo, skupaj boste laže izdelali primeren načrt, kako postopati, dobili boste tudi napotke, ali bi bilo treba poiskati še pomoč psihiatra. Izgubiti nimate ničesar, le pridobite lahko.

Posvetite svojemu trinajstletniku dovolj pozornosti
Tu mislim na pozornost sinu, in ne le njegovi grožnji s samomorom. Če se boste preburno odzivali na njegove grožnje, ga boste k njim še spodbujali. Fant bo ugotovil, kako priklicati vašo pozornost. Da boste dobili boljši vpogled, ga pozorno spremljajte, tudi njegov šolski uspeh. Če se je poslabšal, je lahko to vzrok za njegovo nezadovoljstvo – da pa je stvar še nekoliko bolj zamotana, pa je lahko tudi njegovo splošno nezadovoljstvo vzrok za padec ocen.
Preverite, kako se na splošno počuti v življenju. Je vmes prva zaljubljenost in se mu zdi, da se podira svet? Se mu je kaj ponesrečilo? Ga kdo izsiljuje? Nikakor ga ne zaslišujte, nikar ne moralizirajte, le pogovarjajte se z njim in mu bodite na voljo.

Puberteta s seboj prinaša burne čustvene odzive, ki niso vedno v skladu z dogajanjem. Grožnja vašega sina je lahko prav to – trenutna reakcija na nekaj, kar mu ni všeč. Včasih gre pripisati grožnjo s samomorom kakšni trenutni obremenitvi, ki se mu zazdi nevzdržna.

Nič pa naj vas ne skrbi, ko vam reče, da nikar ne težite. Mislim, da so med pubertetniki le izjeme tisti, ki tega ne rečejo vsaj petkrat na dan. Ampak naloga nas, staršev, je prav to – dolžni smo vsake toliko zatežiti in postavljati meje, hkrati pa skrbno bdeti nad njimi. Srečno in uspešno!

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.