Moj otrok je prestrašen

Moj petletni sin je po mojem mnenju preveč prestrašen. Boji se vsega, novih obrazov, zvokov in ropota, prevoznih sredstev, ljudi v uniformah, teme, samote. V vsaki taki situaciji se stisne k meni in je ves prestrašen, včasih celo joka.

Pišem vam, ker se mi zdi, da mi lahko najbolje pomagate. Moj petletni sin je namreč po mojem mnenju preveč prestrašen. Boji se vsega, novih obrazov, zvokov in ropota, prevoznih sredstev, ljudi v uniformah, teme, samote. V vsaki taki situaciji se stisne k meni in je ves prestrašen, včasih celo joka. Nedavno smo imeli prav hudo izkušnjo, ko smo morali na trajekt ter je začel kričati in jokati, da noče nanj. Ne spominjam se, da bi imel s katerokoli od omenjenih zadev slabe izkušnje. Edino, na kar pomislim, je moževa mama, torej njegova babica, ki je pretirano zaskrbljena. Vsakič ko je bil pri njej v varstvu, je vedno, preden sta odšla ven, moralo biti vse urejeno, še spomladi mu je hotela oblačiti kapo in debela oblačila, ves čas mu je govorila – pazi to in pazi ono. Kakorkoli, kako, mislite, bi pomagali našemu sinu premagati ta hudi strah?

Strah je sicer neprijetno, a popolnoma normalno čustvo. Vsi otroci ga doživljajo, le intenzivnost tega doživljanja in obseg strašljivih dražljajev se spreminjata.

Pretirani strah otroka ovira

Po vašem opisu gre bolj za situacije, ki same po sebi niso nevarne in strašljive, a jih vaš otrok doživlja kot strašljive.

Vpliv okolja
Verjetno pretirani strah babice, ki ga opisujete, ne vpliva najbolje na izgradnjo fantkovega brezskrbnega odnosa do življenja. Strah je namreč precej nalezljiv. Otrok srka odnos do življenja in način soočanja s situacijami. Če je nekdo stalno preveč zaskrbljen, se to seveda hitro prenese. Seveda ni rečeno, da je tako, verjetnost pa obstaja.

Ni dobro, da ga babica stalno opozarja na to, naj pazi. Bistveno boljša strategija je, da mu pove, kako naj varno naredi kakšno stvar. Upam, da bo babica dojemljiva za vaše ideje!

Starši (v vašem primeru tudi babica) imajo včasih težave s sprejemanjem tega, da otrok »odhaja v svet« in da ne morejo več imeti popolnega nadzora nad tem, kaj se dogaja in v kaj je vpleten. Te skrbi so lahko velika ovira za otroka, čeprav ni rečeno, da se jih zavedate. Otrok jih zazna in polasti se ga negotovost.

Otroka potolažite
Vaš fantek potrebuje v situacijah, kadar ga je strah, vašo podporo. Od vas naj dobi informacijo, da ga razumete in da je strah nekaj naravnega. Povejte mu, da se to ne dogaja le njemu, da je strah tudi druge, celo odrasle. Potolažite ga, nikar pa ne zganjajte panike okoli njegovega strahu. Pretirano ukvarjanje z otrokovim strahom ni primerno, saj s tem dobi izkušnjo, da je res nekaj zelo narobe. Stisnite ga k sebi, pomirite ga, a posvetite več časa njemu kot pa njegovemu strahu.

Nikar mu ničesar ne očitajte
Ne podcenjujte otrokovih občutkov. Tudi kadar se vam zdi, da ga je strah za prazen nič, je za otroka to realno občutenje, ki ga mori. Čeprav vam gre verjetno včasih na živce, da se vaš mali kar naprej bori s strahom, mu tega nikar ne očitajte, predvsem pa ga zaradi tega ne karajte. Če bi si sam lahko pomagal, bi si že, brez skrbi. Tako pa si ne more in je zaradi tega v stiski.

Izogibajte se fraz, kot so: saj si že velik fant, strah je znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Tega otrok ne razume in se sprašuje, kaj ima njegova starost opravka s tem, da ga je strah. Otroku pokažite, da sprejemate njegov strah, nikar ga ne zasmehujte in nikar se ne jezite nanj.

Raziščite ozadje
Premagovanje strahu je odvisno od tega, kaj ga povzroča, zato je nujno najti vzrok zanj. Premislite, kaj v posamezni situaciji ga najbolj plaši. Če vzamem za primer vaš opis, da je jokal pred odhodom na trajekt: ga je preplašil zvok motorjev? Gneča, ki se je nabrala? Vaša (morebitna ) naglica in prav tako (morebiten) stres ob odhodu? Strah pred tem, da bi vas izgubil izpred oči? Čudna pojava na pomolu? Zvok ladijske sirene?

Bodite zelo pozorni, s kakšnimi prizori na televiziji se otrok srečuje. Niso vse risanke nedolžne! Omejite čas gledanja televizije.

Občutek kontrole
Fantka naučite, kako si lahko pomaga, da bo s tem posredno dobil občutek kontrole nad strahom. Povejte mu, da ni nič slabega, če ga je strah, in da jok v teh situacijah ni napačna reakcija, vendar pa ne pomaga. Počasi ga pripravite do tega, da bo skušal z besedami izraziti, česa natančno se je v neki situaciji ustrašil. Pohvalite ga, kadar vidite, da mu je uspelo kakšen strah premagati.

Igra
Včasih pomaga, da situacije, ki mu zbujajo strah, preigrate s pomočjo njegovih igračk. Skozi igro ga lahko seznanjate z novimi situacijami. Izredno se obnesejo tudi knjigice na to temo, ogromno jih je in prepričana sem, da vam bodo v knjižnici svetovali kaj primernega. Otrok se z osebami, ki nastopajo v njih, lahko enači in se tako posredno uči novega načina reagiranja. Zelo se tudi obnese, da mu pripovedujete pravljico o dečku, ki se je soočal z … (tu vpletete situacijo, ki ga plaši), on pa naj v vašem varnem naročju, umirjen, pocrkljan, zadovoljen, skupaj z vami išče možne rešitve. Za tega dečka iz pravljice, seveda.

Predvidevanje
Strah mu verjetno zbujajo predvsem nenadni dražljaji in že zaradi tega se je vredno z njim o tem pogovarjati. Zaradi tega ga pripravite na situacije, za katere imate izkušnjo, da ga plašijo, ali pa to le predvidevate. O njih se pogovarjajte, opišite jih. Otrok se bo počutil varnejšega, če bo vedel, kaj lahko pričakuje. Če se vrnem na zgodbo s trajektom – morda ste se vsi veselili dopustniških dni, radostno pričakovanje je viselo v zraku, otrok pa se je namesto s sproščenostjo (ki je kasneje gotovo tudi sledila) soočil s hrupom in naglico vkrcavanja. Morda bi mu bilo lažje, če bi se doma pred odhodom pogovorili o možnih dogodkih. Srečno in čim manj tesnobe!

Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 36, 7.9.2010