Angleži so stoični ljudje – če ne gre za njihove vrtičke. Da ne bi sosedovo drevo zastrlo sonca nanj ali razgleda iz zelenega zatočišča! Hitro pride do spora in najpogosteje se nanašajo na žive meje iz leylandii, košatih in hitro rastočih vrst cipres, prekletstva britanskih predmestij, tako da je v problem previsokih živih mej morala poseči celo zakonodaja.
Pred časom sem živela v majhni vrstni hiši v vzhodnem Londonu. Preko majhnega vrta je zrla v nasprotni niz enakih vrstnih hišk z enako majhnimi vrtovi. Zaslužkarski gradbinec je te hiške postavil na parcelo nekdanje tovarne (niti se ni trudil z odvozom materiala, razbita betonska tla je pokril s pol metra zemlje in to je bil naš vrt). Da bi jih stlačil skupaj čim več, so hiške ozke in majčkene, vrtiček spredaj minimalen, vrtiček zadaj manjši od dnevne sobe. Če malo pretiravam, bi iz spalnice v prvem nadstropju skorajda lahko segla v sosedovo nasproti. Kadar pri njih pozabijo zastreti zavese, bi si zlahka ogledala njihov dekor, pospravljanje, celo intimo.
Že naš prejšnji stanovalec je zato na konec vrta, torej na mejo s sosedom, zasadil iglavca. Zrasla sta v zelen zastor med oknom naše spalnice in oknom »vizavija«, soseda neposredno na nasprotni strani. Drevesi sta še vedno dopuščali pogled do sosedov po diagonali, kar pa ni bilo tako kritično. Ampak naši drevesi nekomu nista ustrezali. Zvedava gospa Smith, ki je živela v koči poleg našega »vizavi« soseda, se je vztrajno pritoževala čez oba iglavca. Sonca ji nista mogla kratiti, ker sta rasla severno od njenega vrtička, jo je pa motilo, da omejujeta njen razgled. Namreč v spalnice v nasprotnem, torej našem nizu vrstnih hiš. Gospa si je dneve izpolnjevala s prežanjem v tuja življenja, in naša štirimetrska »zelena zastora« sta ji bila očitno na poti.
Nekoč sem ob vrnitvi s potovanja ugotovila, da je medtem nekdo drevesi porezal do polovice, da sta komaj še zakrili sosedovo vrtno lopo na meji. Globoko sem vdihnila in v nedeljo ob primerni uri odšla naokrog do vhodnih vrat teh »vizavi« sosedov. Potrkala sem, in ko sta odprla, izrazila nezadovoljstvo, da sta si dovolila porezati naši drevesi. »Nisva bila midva,« sta pojasnila, »ko nas ni bilo doma, je gospa Smith splezala čez mejo svojega vrta na streho naše vrtne ute in porezala vaše drevo. Nama je zelo žal, zdaj se počutiva grozno izpostavljena.«
Gospa Smith torej. Me je zamikalo, da bi ji ročno zavila vrat, kar niti ne bi bil prvi umor zaradi ciprese leylandii. Leylandii (izg. lejlandi), strokovno X Cupressocyparis leylandii, najbolj prodajano drevo v Britaniji, je hibridna cipresa, križanec med kalifornijsko in aljaško cipreso. Vzgojili so jo okrog leta 1900 na posestvu Leyland v Walesu, s kasnejšim križnim opraševanjem pa še številne nove sorte. Več milijonov teh dreves se košati nad predmestnimi vrtički, predvsem kot žive meje, ker so trdoživa, odporna proti onesnaženem ozračju in prenesejo slabo zemljo. Zrastejo po meter na leto, lahko do višine 20 ali 30 metrov in tudi več, kar lahko moti bližnje sosede.
V Wikipediji sem izvedela, da je bilo zaradi mej z leylandii leta 2005 v Britaniji kar 17 tisoč sosedskih sporov, ki so vodili v nasilje in vsaj en umor. 57-letnega Valižana je sosed ustrelil v sporu zaradi žive meje. Zakonodaja o nesocialnem obnašanju je takrat dobila dodatek, po katerem se lahko ljudje zaradi previsoke žive meje pritožijo na občino, ki to mejo zniža. Sicer ne pri štirih metrih med nami in gospo Smith. Se pa z njo zdaj ukvarja naslednji stanovalec.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 36, 7.9.2010
