Toda tožilstvo meni drugače. Proti obtožencem je uporabilo zloglasni »protimafijski« člen 278 a avstrijskega kazenskega zakonika. Obtoženi so, da so njihove skupine »militantno in hierarhično« organizirane, kar je značilnost mafijskih združb, ki hočejo podjetja ali posameznike prisiliti k uresničevanju mafijskih ciljev. V obtožnici piše, da so grozili z anonimnimi prijavami bomb v tovarnah krznenih plaščev, s kislino napadali trgovine s krznom, povzročali škodo lovskim društvom, uničili farmo morskih prašičkov in osvobodili fazane iz umetne vzreje.
Odvetniki obsojenih izjavljajo, da za obtožbe ni nikakršnih dokazov. Novinarji in javnost so na strani aktivistov. Vrste se izjave kot: »Sramota! Porabili so 5 milijonov evrov in napolnili 200.000 strani dosjejev, za preganjanje gospodarskega kriminala pa pravijo, da ni dovolj osebja in denarja!« Mediji so zavzeli sodno dvorano in okolico sodišča. Protesti so se izpred sodišča hitro razširili po Evropi, v London, Helsinke, Berlin, München, Magdeburg, Hamburg, na Švedsko, Nizozemsko in tudi v Slovenijo, pa celo v Izrael in Indijo.
Pri nas dogodek ni presegel običajnega medijskega poročila. Pri nas so zlorabe živali v najboljšem primeru le povod za medsebojno obračunavanje samozadostne politične elite, ki izgubo državotvornosti nadomešča z izgubo časa.
Živinorejska industrija ne izbira sredstev
Avstrijsko gibanje za zaščito živali velja za eno izmed najprodornejših, kar se tiče uspehov na zakonodajnem področju. Med letoma 1998 in 2008 je aktivistom uspelo močno reformirati zakonodajo. Dosegli so: prepoved vzreje živali za krzno, prepoved cirkusov, ki vključujejo prostoživeče živali, prepoved poskusov na človeku podobnih opicah, prepoved baterijske vzreje kokoši in kuncev ter uvedbo instituta zagovornika živali. Te uspehe so dosegli s skrbno načrtovanimi kampanjami, stalnimi demonstracijami, pojavljanjem v medijih, lobiranjem in dejanji civilne nepokorščine.
Toda v ozadju se je zbrala maščevalna druščina in načrtovala umazan protiudar. Zadaj je bila mogočna živinorejska industrija, ta je vpregla vsa sredstva in vse svoje zveze. Vladni organi so podlegli lobijem in ustanovili tajno preiskovalno skupino SOKO, sestavljeno iz 33 agentov. SOKO se je usmeril na vse aktiviste in organizacije za zaščito živali v Avstriji. Policija je za preiskavo potrošila nekaj milijonov evrov. V intervjuju za avstrijski dnevnik Osterreich je neimenovani policist zvezne kriminalne agencije povedal: »Kadar opravljamo preiskave proti prekupčevalcem z mamili, trgovcem z otroško pornografijo ali ruski mafiji, je prekoračitev proračuna vedno problem. V tem primeru denar ni bil vprašanje.«
Aktivisti za pravice živali hujši od teroristov?
Povod za to nezaslišano »protiteroristično« zasledovalno akcijo je bil popolnoma banalen. Aprila 2007 naj bi aktivisti pred trgovino s krznom Kleider Bauer poškodovali vozili dveh uslužbencev uprave. Naj bi, kajti obstaja utemeljen sum, da so to storili udeleženci pohoda neonacistov, ki so takrat paradirali mimo. Očitno je lastnikom veletrgovine s krznom Kleider Bauer prekipelo, kajti aktivisti so jim z nenehnimi mirnimi demonstracijami pred vhodom v trgovino krepko načeli živce. Sledila je prijava na policijo, z obtožbo o »organiziranem kriminalu proti oblačilni industriji«. In po tem veliki finale. Enaindvajsetega maja 2008 ob 6. uri zjutraj so posebne enote avstrijske policije WEGA vdrle v prostore avstrijskih organizacij za pravice živali in v 23 stanovanj aktivistov. Prebudile so jih z orožjem, uperjenim v glavo. Tako kot se pač to dela s »ta pravimi« teroristi. Pri tej bliskoviti akciji so zagnani specialci pozabili na osnovna pravila, saj stanovalcem niso predložili niti sodnega naloga za preiskavo. Večina ni imela možnosti poklicati odvetnika.
Orwellov koncept
Rezultat akcije: 10 aktivistov so za dobre tri mesece vrgli v pripor zaradi »nevarnosti uničenja dokazov« in »nevarnosti zagrešitve kaznivih dejanj«. Aktivisti niso bili priprti skupaj, ker je policija pričakovala organizirane demonstracije ljudi pred zapori. V priporu je vodja gibanja Martin Balluch začel gladovno stavkati. Martin Balluch je dvojni doktor znanosti, saj ima doktorat iz matematične fizike in filozofije. Več let je bil asistent za matematično fiziko na prestižnih univerzah v Heidelbergu in Cambridgeu. Potem je opustil obetavno akademsko kariero in končal med aktivisti za pravice živali. Po 105 dneh pripora so bili aktivisti 2. 9. 2009 izpuščeni na prostost, z ugotovitvijo, da »ni več nevarnosti za kriminalna dejanja«. To je zmanjšalo pozornost javnosti, vendar se postopek s tem ni končal. Februarja 2010 je državno tožilstvo nepričakovano razglasilo, da je zbralo dovolj dokazov, in proces, ki se je začel 2. 3. 2010, traja še danes. Kljub visokotehnološkemu nadzoru, policija ni zmogla najti enega samega prestopka, ki bi ga zagrešili obtoženi, razen mnenja aktivistov, »da bi bilo najbolje uničiti lastnino podjetij, ki imajo neetičen odnos do živali«. Da bi tožilstvo obšlo pomanjkanje dokazov, je izkoristilo nejasno formulacijo člena 278 a avstrijskega kazenskega zakonika, ki se uporablja za pregon organiziranega kriminala, in s tem de facto in de iure sprejelo Orwellov koncept »miselnega kriminala« (thought crime). »Kriminalno razmišljanje« aktivistov je uporabljeno kot dokaz o njihovi domnevni pripadnosti kriminalni organizaciji in ta domnevna pripadnost naj bi bila dokaz, da je njihova legalna dejavnost za zaščito živali dejansko kriminalna. V posmeh ustavi je celo organiziranje demonstracij predstavljeno kot eno izmed kriminalnih dejanj. Če bi bil zaradi svojega mnenja obtožen le eden, bi bilo to dovolj za škandal na področju človekovih pravic. Morda nekoč, tokrat se to ni zgodilo.
Kdo je naslednji na vrsti
Zakaj so prav v tem kriznem obdobju aktivisti prvič obtoženi »organiziranega kriminala«? Ali je sovpadanje krize in represije naključno? Najbrž ne! Ali se na marginalni družbeni skupini trenira in demonstrira politika trde roke in državnega terorja, torej prihodnjega totalitarizma? Verjetno, in to zbuja skrb! Kdo je naslednji na vrsti? Kriza bo trajala nepredvidljivo dolgo. Ali se pripravlja kriminalizacija vseh samovoljno aktivnih državljanov? Zelo verjetno bo vsako javno delovanje, ki ga ne bo odobrila oblast, preganjano kot kriminal. Ali je združena Evropa zgolj tretji poskus realizacije projekta, ki ni uspel Napoleonu s topovi in Hitlerju s tanki? Verjetno, saj ima prost pretok le kapital! Aktivisti so postali teroristi, kam ploveš Evropa?
Lov na ekoteroriste je odprt! Inkvizitorji verbalnih deliktov že križarijo po Evropi in grozijo z novodobnimi grmadami in temnicami. Za lov na čarovnice, heretike, oporečnike in vso drugo svojevoljno svojat, ki misli s svojo glavo, so dovoljena vsa sredstva. Toda novodobni inkvizitorji ne vedo, kaj je zapisal možati Ernest Hemingway: »Človeka lahko ubiješ, ne moreš pa ga premagati!« In to smrtno resno drži! Vsaka revolucija je bila najprej le bežna zamisel v posameznikovem duhu, in ko je ta misel vznikla pri nekom drugem, je postala ključ za razumevanje tega obdobja. Vsaka reforma ali sprememba je bila nekoč le osebno mnenje enega, in ko je postala prepričanje številnih, je razrešila sporno vprašanje tistega časa. Oblast, ki zatira drugače misleče, morda pridobi nekaj navideznega miru, ki izvira iz strahu oblastnikov, vendar s tem država izgubi vso svojo perspektivo in prihodnost. Ali so se centri moči že danes odrekli prihodnosti? Jaz se je nisem in še mnogo nas je! Carlos Fuentes je zapisal: »Preteklost še ni končana in prihodnost je že prišla, vse je tukaj in zdaj!«
Piše: Anton Komat Jana št. 46, 16.11.2010
