Draga mamica, najprej odgovor na vaše vprašanje o tem, ali obsojam nedoječe mamice. Nikakor ne, čeprav sem velika privrženka dojenja, saj je materino mleko za dojenčka idealno. Polnovredno je, z vsemi potrebnimi sestavinami, ravno prav toplo, v idealni embalaži, vedno na voljo. Prepričana sem, da ima vsaka mamica svoje razloge tako za dojenje kot proti njemu. Žal mi je, kadar srečam mamico, ki si iz srca želi, da bi dojila, pa ji to ne uspeva. Tudi sama sem se hudo borila, da mi je po prvem porodu dojenje steklo, in si d predstavljam, kako hudo je, če ne gre.

Kdaj je prava starost za opuščanje dojenja
Na vprašanje, do kdaj je normalno, da ženska doji, ne boste mogli dobiti natančnega odgovora. Bistveno boljši napotek je: dokler je dojenje vsem všeč in dokler nikogar ne ovira. Kadar se mali odloči, da se ne bo več dojil, se odstavi sam. Kadar začenja dojenje presedati mamici, bo ta poskusila narediti konec. Z »vsi« pa ne mislim le malega in mamice, ampak tudi očka, saj ima pri tem tudi on besedo, česar se pogosto ne zavedamo dovolj. Dojenje namreč najpogosteje pogojuje tudi uspavanje otroka in s tem avtomatsko izloči očka. Nekajkrat sem že zapisala, da se mi zdi, da sta starša enakovredna, takrat ko lahko eden ali drugi uspava otroka, pa tudi za otrokov razvoj je boljše, če lahko zaupa obema enako. Seveda govorim o malo starejšem otroku.

Ljubezen se ne kaže samo z dojenjem
Dojenje ni le hranjenje, je tudi čustvena navezava, crkljanje, osebna bližina. Prav tu pa vidim v podaljšanem dojenju (sicer je definicija podaljšanega dojenja zelo ohlapna) skrito past. Mamicam se zdi, da ju z malčkom dojenje intimno povezuje, nekaterim je všeč občutek nepogrešljivosti in odvisnosti malega bitja od njih. Saj po forumih pogosto berete: Čim dlje dojite, otrok ne bo nikoli več tako vaš! Ta motiv se mi zdi precej sporen. Starši moramo težiti k temu, da otroka spodbujamo k samostojnosti in mu na tej poti pomagamo, ne pa da ga privezujemo nase. Tudi ko se ne bo več dojil, bo naš, le odkoracal bo raziskovat svet.

Včasih se za pretirano željo po čim daljšem dojenju skriva tudi nesamozavest mame, ki se ji zdi, da ji ta popolna odvisnost malega bitja daje neko dodatno kakovost in pomembnost.

Je mama, ki doji, boljša mama?
Zelo me zmoti, kadar naletim na mnenje – kar je čedalje pogosteje –, da je mama, ki doji, boljša mama. Dojenje je le del odnosa do otroka in nikakor ni merilo materinske ljubezni. Krasno je, če lepo teče, ob morebitnih težavah pa lahko tudi hranjenje po steklenički popolnoma enakovredno razvija medsebojno naklonjenost. Pri večjem otroku ima mama pogosto večje težave pri opuščanju  dojenja kot pa otrok. In še z nečim se ne strinjam – pri večjem otroku, ki se še doji, postane dojka tolažilno sredstvo, kadar pade in se udari, kadar je zdolgočasen, kadar preprosto ne ve, kaj bi počel … V tem primeru se mi zdi veliko primernejši topel objem in tesen stisk, mirno prigovarjanje in tolaženje, skratka – velika mera nežnosti, ki je povezana z odnosom in ne z dojenjem.

Poleg tega mi je ljubši pojem dobra starša kot pa dobra mama. Res je, da se z otrokom po rojstvu bistveno več ukvarja mama, saj ostane z njim doma. Kljub temu imata pri razvoju pomembno vlogo oba starša, če je le očka prisoten. Res pa v dogajanje posamezne družine ne vidimo. Včasih je mama tista, ki ji godi tako tesna povezava z otrokom, včasih pa se oče res ne vključuje v družinsko življenje in se le zvečer, po prihodu domov, malo poigra z otrokom ter ga ob prvem joku da v roke mami.

Vaše razmišljanje o tem, da bi nehali dojiti, je verjetno povezano z vašimi življenjskimi navadami, saj omenjate, da prijateljice, ki zagovarjajo daljše dojenje, živijo drugače od vas. Se čutite preveč vezani na ure dojenja? Bi si želeli več samostojnosti? Vas morda moti, da se dojenček ponoči pogosto zbuja in pije, ter imate občutek, da se ob enem dojenju ne naje dovolj? Si želite prespati večji del noči in bi vam ustrezalo, da malega nahrani partner, če je prisoten? Pomagalo vam bo, če boste iskreno pretehtali svoje razloge za dojenje in proti njemu.
 
Navajate, da je vaš dojenček star pol leta. Če vam je dojenje lepo steklo in če nimate kakšnega tehtnega razloga, zaradi katerega bi želeli nehati, bi vam svetovala, da potegnete do prvega leta starosti. V tem času dojenček začenja  uživati tudi drugo, gosto hrano in postaja dojenje vedno manjši del otrokovega prehranjevanja, tako da bo morda lepo izzvenelo. Vsak zase najbolje ve, kaj potrebuje, in verjetno že veste, kako se boste odločili. Srečno, zagotovo se boste odločili prav!

Piše: Eva Hrovat Kuhar                                    Jana št. 49, 7.12.2010