Lansko poletje, dva meseca po izvolitvi, je novi britanski konservativni premier David Cameron v govoru naznanil vizijo velike družbe (the Big Society). Medsebojna pomoč naj nadomesti prejšnji diktat od zgoraj, vsak posameznik naj prispeva k boljši družbi, citiram: »Pomagajte ljudem okrog sebe, dajte jim svoj čas, svoj trud, celo denar … Vlada mora podpirati novo kulturo dobrodelnosti, človekoljubja, družbenih akcij.« Britanskega voditelja očitno ne skrbi, da bi solidarnost sesula državni proračun.
Slovenski lider ima nasprotno vizijo. V mojem računalniku je pristal članek prof. dr. Mira Cerarja z naslovom Škodljiva prepoved sosedske pomoči, ki se začne: »V prvem tednu tega leta smo preko medijev izvedeli, da pripravlja Vlada predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi t. i. sosedska pomoč. Če držijo povzetki medijev, smo tako priča še eni norosti, ki jo bo nad svojimi državljani zagrešila oblast. Vse skupaj bi nas moralo biti sram.« Tako piše eden najuglednejših in najlucidnejših pravnih strokovnjakov na Slovenskem. Neznani pošiljavec je dopisal: »Pozdrav, še je nekaj upanja za Slovence, dokler bomo lahko brali takšne članke«. Slovenija očitno ne uspeva zaradi svoje vlade, ampak njej navkljub.
Vloga liderja je prepričati čredo, naj mu sledi, in novi britanski premier Cameron je nacijo podžgal takole: »So stvari, ki jih od nas zahteva dolžnost. So pa stvari, ki vas spodbudijo zjutraj, ki vas ženejo, za katere resnično verjamete, da bodo spremenile ljubljeno državo. In to, kar poganja mene, je ustvarjanje velike družbe. Lahko jo imenujete liberalizem …, podeljevanje moči …, svoboda ..., odgovornost …, orjaška sprememba navad …, ko se ljudje za odgovore ne zatekajo več k uradnikom, občinam, centralni vladi …, ampak se počutijo svobodne in dovolj močne, da pomagajo sebi in svoji skupnosti.«
Cameron ugotavlja, da diktat centralne vlade družbe ne izboljšuje, ampak jo slabša. Problemi so se povečali, pravi, potrebna je sprememba, ne zlivanje denarja v zapravljive vladne luknje. Resnična rešitev je v ljudeh, ki združijo svoj trud. Pri tem mora pomagati vlada, ne tako, da še naprej demoralizira javne uslužbence in sposobne posameznike, ampak z novim pristopom – spodbujanjem splošne vključenosti. Prva naloga je družbena akcija. Milijoni ljudi naj dnevno razdajajo čas, trud in denar svoji okolici. Vlada naj jim pomaga. Druga naloga je reforma javne uprave. Centralizirano birokracijo, ki razmetava denar in spodkopava moralo, naj nadomesti družbeno podjetništvo. Tretja naloga je spodbujanje skupnosti, naj ljudje vzamejo usodo v svoje roke in oblikujejo svet okrog sebe. Vse to »lahko dosežemo z decentralizacijo, transparentnostjo in usmerjenim financiranjem«, pravi premier.
Cameronova velika družba ni brez kritikov, češ da je naivna in da bo zaobšla najranljivejše družbene plasti. Guardianova analitičarka Anna Coote predlaga raje novo partnerstvo med državljani in oblastjo, ki spodbuja pravičnost in manjša neenakost. Kakorkoli, ne glede na koncept kako do civilizirane družbe, osnovni pogoj zanjo je solidarnost. Po anglosaksonskem pravu se odgovornosti ne da prenašati. Odgovoren je šef. In tako za boljšo družbo britanski premier spodbuja vzajemno pomoč, slovenski premier jo pa kriminalizira.
Britanski parlament je ustanovil skupino, ki naj zakonodajo očisti neumnosti. Slovenija jo potrebuje urgentno.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 4, 25.1.2011
