Si lahko dovolite manj kot popolnost? Si lahko priznate, da ste se odločili narobe in vas to ne grize? Za vse, ki jih pestijo moralne dileme modernega časa, prihaja pomoč. Časopis Financial Times, tisti na rožnatem papirju, je v eno sobotnih prilog, revijo Magazine, vključil novo kolumno z naslovom The Shrink & The Sage (dušezdravilec in modrec). Avtorja, psihoterapevtka Antonia Macaro in filozof Julian Baggini, se lotevata problemov sodobne družbe in v eni zadnjih številk obdelujeta vprašanje izbire.
Klasična ilustracija dileme, ki jo zastavlja izbira, je neskončna polica v supermarketu, naložena s 50 različnimi vrstami zobne paste in enakim številom različnih modelov ščetk. Vse so različne, ampak vse enake. Po kateri naj sežem? Pa ne le zobna pasta, potrošništvo nalaga, da se ves čas odločamo, in je zato »izbira« ena velikih sodobnih tem. V nasprotju z večino razlag, ki zagrebejo po močvari psihe, pa ta FT-jeva kolumna deluje osvežilno, češ da sploh ni tako tragično: ne zahtevajte popolnosti in se zavedajte, da je zaskrbljenost pač cena svobode. Bom kar povzela.
Izbira ne daje več neskaljenega veselja, pravi psihoterapevtka Macaro in citira pionirja te misli, psihologa Barryja Schwartza. Srž njegove knjige The Paradox of Choice - Why More Is Less (Paradoks izbire, več je manj, 2004) je misel, da preveč možnosti vodi v stanje paralize, slabo odločitev in obžalovanje.
Kot pravi FT-jeva kolumnistka, široka možnost izbire ni vedno problematična, lahko pa nam daje občutek nelagodja in krivde. Mislimo, da bi bilo življenje enostavnejše, če bi imeli manj možnosti. Glavni problem izbire pa je, da potrošništvo projiciramo tudi na medsebojne odnose, službo ali dom – enako kot če bi izbirali med vrstami ovsenih kosmičev.
Ključni dejavnik je način odločanja, je napisal že Schwartz. »Perfekcionistom« je teže, ker iščejo najboljše, »zadovoljneži«, ki se zadovoljijo z »bo že dobro«, pa so na koncu srečnejši. Macaro zato predlaga, da prepoznamo področja, ki niso pomembna, in ne tratimo časa z njimi: »Če ni važno, vrzi kovanec.« Predvsem pa ne smemo zahtevati idealnih izbir, ampak se raje sprijaznimo z napakami. Tudi nepopolno je lahko dovolj dobro, pravi psihoterapevtka.
Drugačen pogled daje njen sokolumnist filozof Baggini. Že eksistencialistični filozofi, posebno Jean-Paul Satre, so ugotovili povezavo med izbiro in zaskrbljenostjo. Tolmačili pa so jo drugače kot mi, namreč kot pozitivno in jo povezali s svobodo. Izbira nas bega, ker se ob njej zavemo možnosti naše proste volje. Več svobode nam nalaga več odgovornosti za naša dejanja. Tej odgovornosti pa se izognemo s prepričevanjem, da nismo tako svobodni, kot v resnici smo. Namesto priznanja, da bi se lahko odločili drugače, se varamo s prepričanjem, da smo žrtve svojih značajev, ki jih ne moremo spremeniti. Ključni problem ni preveč izbire, piše Baggini: »Zahteva po manj možnostih je zadnja v dolgi seriji pobegov pred svobodo.«
Sicer pa ena navidnejših strokovnjakinj na temo izbire izhaja iz Slovenije. Prof. dr. Renata Salecl, letošnja Janina znanstvenica leta, jo je obdelala v svoji zadnji knjigi Choice (Izbira). Njeno delo je pritegnilo mednarodno pozornost. Karizmatična dr. Salecl, ki izhaja iz Lacanove psihoanalitične tradicije (s koščkom dive Marilyn Monroe), pa je tudi pomembna vzornica mladim dekletom. Da imajo izbiro v karieri in da lahko z ambicijo in trdim delom sežejo po zvezdah.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 6, 8.2.2011
