Pred dnevi je v ceneni hotelski sobi  v ameriškem mestu  Filadelfija umrla britansko-nigerijska študentka, potem ko ji je  mazačka v zadnjico vbrizgala industrijski silikon, tistega za tesnjenje oken in kopalnic. Silikon je prešel v dekletov krvni obtok in povzročil zastoj srca. Ker je bila žrtev britanska državljanka,  taka operacija pa je prepovedana tako v Združenih državah kot v Britaniji, se je vmešala policija. V Braziliji, domovini lepotne kirurgije na vseh cenovnih ravneh, pa bi zadeva zbledela v statistiki.   
 Na Youtube sem pogledala  promocijski video tragično preminule Claudie Aderotimi, 20-letne  Britanke nigerijskega porekla, z ambicijo, da bi postala manekenka in plesalka.  Pred kamero je otresala z obilno ritko, saj je v  izbranem žanru,  hip-hopu,  lepotni ideal orjaška zadnjica.  Na avdiciji je Claudii uspelo s podloženimi hlačami, ko pa so jo razkrili,  so jo odslovili.  Odločila se je za lepotno operacijo sedala s silikonskimi vložki, podobno  povečavi prsi, a to je v britanskih klinikah stalo zanjo nedosegljivih  7000 funtov. Veliko ceneje  ji je v zakotnem hotelu  silikon vbrizgala  transseksualna »madame«.
 Tragična Claudiina smrt je ekstremna zgodba v industriji plastične kirurgije,  panoge, ki skokovito narašča.   Po članku v reviji  The Week (19. 2.  2011, str. 13) opravijo v  Britaniji na leto 100 tisoč kozmetičnih operacij  (plus nekirurške posege, kot so injekcije botoksa).  Približno 90 odstotkov strank so ženske, ki hočejo najpogosteje večje prsi ali manj povešene veke, vse pogosteje pa se za skalpel odločajo tudi moški.  Vrednost lepotne kirurgije v Britaniji je narasla  z 143 milijonov funtov  leta  2003 na 1,2 milijarde funtov leta  2009. To  je le drobec v primerjavi z ZDA, kjer opravijo na leto 12 milijonov kozmetičnih posegov.  In potem je tu še preostali svet.
 V  Braziliji so lepotne operacije iz prestiža in kot karierna poteza  del kulture na vseh ravneh socialnega spektra,  celo za najrevnejše.  Katoliški  homoseksualci  namreč  ne občutijo greha, če občujejo z moškimi prostitutkami, silikonsko podloženimi v ženske oblike nekje v beznicah Ria.
 Izvor tega megaposla so bojišča 1. in 2. svetovne vojne, kjer so vojaki utrpeli strahotno izmaličenje in opekline, pa so britanski kirurgi razvili tehnike, ki jih uporabljajo še danes v civilni lepotni rabi.  Že  leta 1920 je  psiholog Alfred Adler plastično kirurgijo opisal kot »psihiatrijo s skalpelom«. Panoga se je razmahnila po letu 1945  v ZDA, ko se je  60 izurjenih vojaških plastičnih  kirurgov  preusmerilo na civilnega  potrošnika, od moških na ženske in  od ničevosti  na izpolnitev čustvenih potreb.
 Do osemdesetih let so po kozmetični kirurgiji segali hollywoodske zvezde in newyorški družabni krogi.  Z razvojem tehnologije in nižjimi cenami so postopki postali dostopni za vsakega, ki podleže diktatu trendov, ponudbi bančnih posojil in  marketinškim tehnikam.  Manj  govorijo  o tveganjih. Nobena  operacija z  narkozo ni popolnoma varna, komplikacije vključujejo infekcijo,  krvavitev,  krvne strdke, še posebno pri nategu kože na trebuhu,  izmaličenost.  Kozmetične operacije so bolj tvegane od običajnih zaradi  klinik s slabo kvalificiranim osebjem,  posebno v državah   z ohlapno zakonodajo.
 Vmešala se je še diktatura trendov. Ozkim bokom in velikim prsim po zgledu brazilskih transseksualcev se je pridružila idealna afriška silhueta orjaških zadnjic, piše Guardianova kolumnistka Susan Moore: »Zakaj se nihče  več noče počutiti kot naravna ženska?«
 
Piše: Jana Valenčič                                       Jana št. 9, 1.3.2011