Sem mlada mamica, stara 26 let. Hčerkica je prišla nepričakovano, bila sem popolnoma zmedena in nisem vedela, kaj naj pričakujem. Moja službena kariera je bila v vzponu in nisem je mislila zanemarjati. V službo sem hodila tudi v zadnjem mesecu nosečnosti, čeprav sem bila popolnoma izčrpana. Mož mi je že takrat očital, da je zame služba pomembnejša od družine. A to sem si dolgo želela, družina pa je prišla tako nenadoma! Večkrat sva se sprla. Hčerkica se je rodila, imam jo rada, vendar sem se v službo vrnila že prej kot v enem mesecu. Ker z denarjem trenutno ni težav, sva z možem najela varuško. Hčerka ima pet mesecev in je vesel, radoživ otrok. Na moža je zelo navezana, zdi se mi, da bolj kot name. On in varuška jo znata tudi prej umiriti in se z njo veliko ukvarjata, jaz pa se kdaj po službi samo uležem na kavč ter zaspim. Mogoče mi to zameri. Zdaj pa se je pokazala možnost za moje službeno napredovanje. Šla naj bi na službeno pot za 14 dni. A skrbi me, da bo hčerka potem še bolj odklanjala mojo družbo in se mi povsem odtujila. Strah me je. Moji znanci so se razdelili na dva dela. Predvsem sodelavci, ki imajo tudi otroke, me prepričujejo, naj grem, mož in prijateljice pa, da nikakor ne. Zdaj sem v dvomih.

Draga Tiana, vsi imamo v življenju prioritete in neprestano se moramo za nekaj odločati. Prioritete ob dojenčku so drugačne kot pozneje, ko so otroci večji. Vaša punčka namreč raste in se spreminja, vsak dan je drugačna in nobenega dneva se ne da povrniti. Morda vam delam krivico, a zdi se mi, da ste se odločili za materinstvo malce pod prisilo in nepripravljeni, medtem ko službi pripadate z dušo in srcem. Videti je, da hlepite po prejšnjem slogu življenja in da imate težave s prilagajanjem vlogi mamice.
Potovanje ni resnični problem
Mislim, da je teh 14 dni službenega potovanja le simptom vašega družinskega funkcioniranja in ne osnovni problem. To službeno potovanje se mi sploh ne zdi tako sporno kot vaš slog življenja nasploh, saj ima deklica očka, ki je po vašem opisu skrben, na katerega je navezana in ki je pripravljen ter tudi sposoben poskrbeti zanjo. Menim, da sta oba, očka in mamica, pomembna za vzgojo in izgradnjo družinskega življenja ter medsebojne navezanosti, manj pa se lahko strinjam, da je enakega pomena varuška. Varuška naj bi bila oseba, ki pri punčki vskoči, kadar je nujno, ne vidim pa je kot osebe, ki je v njenem življenju tako zelo prisotna, kot to sklepam iz vašega zapisa, predvsem pa ne pri rosnih petih mesecih.
Prepričana sem, da bo deklica ta čas preživela varno in mirno, in tu res ne vidim problema. Zaradi teh 14 dni se vam ne bo odtujila – večja nevarnost je vajina odtujitev zaradi vaših življenjskih ciljev in življenjskega sloga nasploh.  Problematično se mi zdi, da je napredovanje v službi za vas tako zelo pomembno, in moram se strinjati z vašim možem, da je  za vas trenutno služba pomembnejša od družine. Delo do zadnjega, odhod nazaj takoj prvi mesec po porodu, popoldanska utrujenost zaradi službe – to niso stvari, ki bi vam olajšale navezovanje stika s punčko.
Zacementirani predsodki
Pri vas je situacija, kakršno navadno srečujemo, obrnjena. V naši družbi je ukoreninjen popolnoma drugačen pogled na moško in žensko vlogo v družini. Mamicam okolje bistveno bolj gleda pod prste kot očkom, tudi pričakovanja do posameznega spola so različna. Pri moških se (ne vedno, pogosto pa) spodbuja ambicioznost, pri ženskah materinstvo in popolna predanost otroku. Kateremu očku bi družba zamerila predanost v službi in željo po napredovanju? In res še nisem dobila pisma kakšnega moškega, ki bi me spraševal, ali naj odide na službeno pot, ker bi ga otrok morda pogrešal, ter nobenega, ki bi imel slabo vest, če zaradi utrujenosti po službi malce odsmrči.  Če bi v vašem primeru samo zamenjali spol (očka, ki mora na službeno potovanje, in mamica, ki mu očita, da se ne posveča dovolj družini), bi slišali popolnoma vsakdanjo zgodbo. Morda bi prijatelji tej mamici celo svetovali, naj ne teži.
Kljub temu se mi zdi, da je vaša deklica še premajhna, da bi tolikšen del svojega življenja in energije namenjali službi. Saj vem, da boste tole neradi slišali, ampak za napredovanje bodo verjetno še možnosti, za dokazovanje v službi tudi, vaša deklica pa bo nenadoma zrasla in verjetno vam bo takrat žal, ker ste zamudili izjemno pomembno obdobje njenega  razvoja.
Samo ljubezen ni dovolj
Otroci se navežejo na tiste, ki skrbijo zanje in jih imajo radi ter jim posvečajo čas in energijo. Manjši ko je otrok, pomembneje je to, in prav v tem času je izjemno pomembna izgradnja vašega odnosa s hčerkico. Tega se pozneje ne bo dalo nadomestiti, pa pri tem vaša 14-dnevna odsotnost ne igra nobene vloge. Medsebojno navezovanje je proces, ne dogodek, in bojim se, da se vam bo ta  vaš odnos kot bumerang vrnil v dekličini puberteti.
Vem, da jo imate radi, a obstaja nevarnost, da bi, ne namenoma in morda ne zavestno, na punčko prenašali svoje zamere. Pišete, da se je kar pojavila v vašem življenju, da ste delali prav do poroda in da ste se že en mesec po porodu vrnili v službo, kot da ste se za službo in napredovanje odločili, na otroka pa le nekako pristali. Problematični se mi zdijo vaš odnos do sebe in do vaših najbližjih ter vaša ambicioznost, ki zelo vpliva na družinsko življenje. Ste se že kdaj vprašali, kaj v vaši službi je takega, da vas tako zelo privlači, in zaradi česa vam toliko pomeni? Kaj vam daje? Uspeh v službi je seveda pomemben, še pomembnejša pa se mi zdi intimna sreča, ki jo prinašajo družina in otroci. Dejstvo je, da deklica zelo čuti, ali ste radi z njo, ali z njo uživate in vam je z njo lepo, ali pa se le trudite, da bi zadovoljili pričakovanja okolice.
Razumem vas, da se počutite ujeti v past usklajevanja materinstva, partnerstva in službenih ambicij. Radi bi bili dobra mama in hkrati uspešna poslovna ženska. Če boste ostali doma le zaradi tega, da se izognete konfliktom z možem ali da ustrežete pričakovanju drugih, ne boste zadovoljni in taka rešitev dolgoročno ne bo prinesla uspeha. V sebi boste gojili zamero do hčerkice, ki vas je s svojim prihodom pahnila v stisko, pa zamero do moža, ki vas sili, da bi se ji več posvečali.
Sami si morate iskreno odgovoriti na vprašanje, kaj vam trenutno več pomeni, družina ali napredovanje v službi. Še enkrat poudarjam, da 14-dnevna odsotnost ne bo slabo vplivala na vašo deklico in njen odnos do vas, saj bo zanjo poskrbel očka. Stalno izmikanje materinstvu, posvečanje zgolj službi, obremenjenost s službo in posledično stalna popoldanska preutrujenost za ukvarjanje s hčerkico in tudi z družino ne dajejo najboljše prognoze. Končna odločitev je v vaših rokah, nihče se ne more odločiti namesto vas. Srčno upam, da vam bo uspelo uskladiti obe vlogi in da ob tem ne boste imeli občutka, da se žrtvujete.

Piše: Eva Hrovat Kuhar                                Jana št. 13, 29.3.2011