Potrebujemo odkritosrčno debato o tem, kaj od slovenske kulture naj se ob splošnem zategovanju pasov še naprej financira iz proračuna, torej tudi od tistega dela prebivalstva, ki drsi pod rob preživetja in katera področja kulture naj se napajajo iz drugih virov, kot je to praksa drugod po EU (Poročilo Komisije za kulturo in izobraževanje pri Evropskem parlamentu junija 2006 (http://www.culturalpolicies.net/web/files/134/en/Financing_the_Arts_and_Culture_in_the_EU.pdf). V Britaniji se ustanove in kreativci brez sramu zatekajo k zasebnim sponzorjem, donatorjem, lastnim komercialnim instinktom in Nacionalni loteriji (ne Nacionalni galeriji, kot je zadnjič zamešal tiskarski škrat).
V slovenski eliti vlada mnenje, da »Slovenijo definira njena kultura«, kar pa ni celotna slika. Slovenije ne definira samo kultura, ampak vsi civilizacijski dosežki, ki so zdaj na udaru, vključno z zdravstvom, izobraževanjem, socialno pravičnostjo, kulturno krajino, okoljem in podobno. Pa tudi »kulturo« moramo razumeti v najširšem pomenu področij, ki plemenitijo ali odlikujejo slovensko bit in precejšen del teh ne potrebuje ministrstva na Metelkovi, ampak decentralizacijo in seveda sredstva.
S spremembo režima smo se (so nas) odločili za kapitalizem, ki ima manj razumevanja za »neprofitno« kulturo kot alternativni družbeni red. Specialni status kulture oziroma umetnosti v herojskih časih socialne države je pojasnil Tom Wolfe, newyorški novinar pikrega jezika. Pravi, da je v 20. stoletju »umetnost nadomestila religijo« in da so (bili) »umetniki njeni žreci« (Tom Wolfe, From Bauhaus to Our House, Farrar, Straus & Girous, 1981). Knjigo, za katero se zahvaljujem slikarju Kostji Gatniku in arhitektu Janezu Suhadolcu, sem prevedla pod naslovom Od teorije do domačije in išče slovenskega založnika.
Ob slovenski različici kapitalizma se lahko ozremo na druge krute države, Veliko Britanijo in Združene države Amerike. Obe, nesporni šampionki kreativnosti, nimata Ministrstva za kulturo.
Kot sem zadnjič napisala, je v Britaniji kultura vedno s sklopu super ministrstva, trenutno je to Department for Culture, Media and Sport (za kulturo, medije in šport). Vsaka zaporedna vlada še bolj oklesti proračunski denar, namenjen kulturi, zato pa spodbuja vključitev zasebnih sredstev, čeprav ne tako dosledno kot ZDA, kjer so donacije odbitek pri davku.
Slovenski kulturniki bi bili iskrenejši, če se ne bi bojevali samo zase, ampak tudi za preživetje najrevnejšega dela prebivalstva. S tem mislim na ukinitev ddvja na knjige in na hrano, kot je to v Britaniji. Ob vsej pogoltnosti je vlada že pred 200 leti ugotovila, da cena hrane nesorazmerno prizadene najrevnejše ljudi, in je že takrat uvedla ničelno stopnjo ddvja za hrano in duševno hrano (knjige in časopise).
Nasprotno je eden/ena od slovenskih kulturnih ministrov rekel/-a, da »ničelne stopnje ddvja na knjige Evropska unija ne dovoli«, kar težko verjamem. Ta izjava je plod politične servilnosti in zadosten razlog, da takih ministrstev Slovenija ne potrebuje več.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 7/2012
