Struthof je taborišče, opisano v znani knjigi Borisa Pahorja Nekropola. Na praznično nedeljo smo se štirje odpravili tja gor, tudi zato, da bi bolje razumeli besedilo tržaškega rojaka, ki je vse prej kot lahko branje.
Ni bilo videti, da bi postarani gospod umiral. »Saj ne,« se je smehljala vnukinja, le hodi čedalje bolj težko, pa mu je rekla, da ga bodo morali po taborišču nositi, kot je moral on svoje bolne in umrle sojetnike, če bo še malo čakal. No, pa je šel. Ko smo odhajali, je taval med betonskimi križi na pokopališču in se tu in tam kakšnega dotaknil. Je na njih morda prepoznal kakšno ime?
Kamen za Berlin. Za tržaškega Slovenca Borisa Pahorja so pred dvajsetimi leti vedeli le bolje poučeni in izobraženi v Sloveniji, v glavnem pa seveda zamejski rojaki, ki so ga predlagali za Nobelovo nagrado. Za številne umetnike velja, da so razumljeni in čaščeni šele po smrti in prav lahko bi se to zgodilo tudi Borisu Pahorju, če se trmasti gospod ne bi odločil živeti dovolj dolgo (prihodnje leto bo praznoval 100 let); večino priznanj in nagrad (med njimi najvišje francosko in avstrijsko odlikovanje na primer) je namreč dobil po osemdesetem, predvsem pa po devetdesetem letu. Pri tem še kar naprej piše, za letos načrtuje dve knjigi.
Nekropola, njegov najbolj znani roman, je izšel leta 1967, dokončal ga je leto prej, leta 1965 pa je taborišče Struthof (60 kilometrov oddaljeno od Strasbourga) obiskal drugič po vojni (prvič dve leti prej). Sam, s fičkom in nekaj taborniške opreme. Pomešal se je med turiste in poslušal vodnika, ki je bil takrat seveda še iz stare garde in je poznal veliko zanimivosti, ki jih je celo nekdanji interniranec Pahor slišal prvič. A je bila med njim in ljudmi, ki so v spoštljivi tišini in z neprikrito grozo v očeh poslušali pripovedi o grozotah, ki so se dogajale na pobočju gozdnatega hriba, velikanska razlika. Turisti so skušali razumeti, Pahor je podoživljal. In vse tisto, kar se mu je takrat utrnilo, lahko preberemo v Nekropoli.
Več v Jani št. 17, 24.4.2012
