Mnenja

Postelje za Dolenjce 1. del

Jana Valenčič
24. 5. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Te dni sem preživela v grozljivki z imenom Interni oddelek Bolnišnice Novo mesto. Kot piše nad vrati, je poslopje postavil cesar Franc Jožef in od takrat ni doživelo omembe vredne investicije z izjemo dvigala in nekaj klimatskih naprav, ki niso prispele brez boja.

Do minimuma okleščeno osebje dirka od ene bolniške sobe do druge kot film na dvojni hitrosti. Na urgenci se od časa do časa kakšni Rominji strga, da divja po hodniku in glasno kolne med apatičnimi bolniki in svojci. Interna je eno najmanj seksi področij medicine: starčki,srčni, pljučni, ledvični bolniki, diabetiki. Hropljenje, odvajanje telesnih tekočin, ljudje na koncu, vozički, odvažanja, privažanja, intima bolnikov je izpostavljena pogledu.

 Edina svetla točka te luknje je osebje, od zdravnikov do snažilk. Samo s predanostjo zdržijo v tem okolju. Noben bife ne bi mogel delati z majhnim straniščem za moške, ženske, paciente, obiske,  metle, aparate, stekleničke za uriniranje in še kaj. Stranišče uporabljajo pacienti, ki imajo srečo, da se lahko privlečejo do tja. Drugi, odrasli ljudje, tudi taki, ki so kaj pomenili, morajo lulati in kakati v plenice. Ob premalo osebja ni časa, da bi paciente dvigali na sobna stranišča, pa stari ljudje hitro pozabijo na refleks in se za vedno vrnejo v plenice. Koliko je vredno človeško dostojanstvo, gospod minister za zdravstvo? Pričakujem, da boste sistem testirali, preden ga oklestite. Predlagam 24-urno ležanje v plenici, mokri in v lastnem blatu, na bolniški postelji tega oddelka.
 Pacienti ležijo v sobah z osmimi posteljami, razmaknjenimi za laket. Postelje so podobne vojaškim iz prve svetovne vojne, za žimnice mogoče jogiji, ki so videli boljše čase. Sestre si lomijo hrbte, kadar paciente dvigajo v sedeč položaj.
 Oddelku, na katerega sem prišla v podporni vlogi, nameravam kupiti novo posteljo in rada bi preskrbela še preostalih 16. V tej regiji je dovolj ljudi, ki lahko plačajo po eno posteljo za bolnišnico, v kateri se rojevajo, zdravijo in umirajo Dolenjci. Jih že iščem.
 Problem je podvajanje zdravstva. Z novo državo se je prej enotni sistem zdravstva razcepil. Zdravstveni domovi so v skrbi lokalne skupnosti, bolnišnice sodijo pod Ministrstvo za zdravstvo. Tako imajo na Ptuju v zdravstvenem domu urgenco, še eno urgenco pa so z velikimi stroški opremili v 50 metrov oddaljeni bolnišnici. Novo mesto je bolnišnici kupilo mamogram, ki ga ta ne potrebuje, ker še tisti v zdravstvenem domu ni polno izkoriščen. Obenem v super centralizirani državi ni standardov, ampak vsaka bolnišnica, celo vsak oddelek naroča po svoje, celo unikatne dimenzije. Zakaj ministrstvo ne more izdati standardov, recimo za postelje, in izbojevati nižjo ceno? In onemogočiti, da bi se vmesnih prstov kaj prijelo, najverjetneje pri dragih aparaturah, protetiki (umetnih kolkih) in dializah.
 Novomeški župan Alojzij Mušič, ki pozna razmere na oddelku, je pobudo sprejel in se sam ponudil, da bodo prihodnje dobrodelne akcije posvetili tem posteljam. Njegova svetovalka za zdravstvo meni drugače: »Če hočete donirati, je to vaša stvar. Občina nima nič pri tem. Sami pojdite do uprave bolnišnice.«
 Nazaj na načrt A. Dolenjci, prihajam trkat z zahtevo, da kupite postelje za oddelek, na katerem se boste enkrat znašli tudi sami. V mokri plenici ob zgaranem osebju, ki ga bo vsak dan manj. Se nadaljuje ...