Ljudje

Dr. Ana Kerševan, generalna državna odvetnica: Zame ni druge dežele

Sonja Grizila
5. 1. 2024, 05.00
Deli članek:

Če bi se po srednji šoli odločila drugače, bi jo morda lahko videli v kakšni baletni predstavi, ker pa je izbrala študij prava, je danes dr. Ana Kerševan že dobro leto generalna državna odvetnica. A se nisva pogovarjali samo o pravu, saj se ta graciozna svetovljanka ukvarja s številnimi dejavnostmi, tudi z begunci in brezdomci se je ukvarjala. Ker je pač to del njenega življenja.

Mateja J. Potočnik
Dr. Ana Kerševan, generalna državna odvetnica

Feministke so lahko zadnje čase zadovoljne: imamo prvo predsednico republike, prvo predsednico državnega zbora, prvo generalno državno odvetnico – in vse ste pravnice. Kaj torej priporočate dijakinjam pred maturo – naj gredo študirat pravo?

Bistveno je, da raziščejo, kaj jih veseli in kakšne poklice lahko z določeno izobrazbo opravljajo. Mladi morajo biti predvsem lovci na izkušnje in se ne smejo bati, da se bodo pri izbiri zmotili. Če jim študij ne ustreza, se lahko tudi premislijo. Dokler ne poskusiš, pa seveda ne moreš vedeti.

Kar nekaj pogovorov z vami sem prebrala, vsi so zelo strokovni, o vas kot človeku pa ne povedo skoraj nič. Kako je vaše družinsko ozadje vplivalo na vaše vrednote?

Moja družina je mozaik različnih značajev, najbolj nas je zagotovo držala skupaj nona, doma iz Opatjega sela na Krasu. Po njej imam najbrž nekaj kraškega gena za odločnost, trmo in vztrajnost, obenem pa za veselje do življenja in pristno igrivost. Vsak v naši družini je sicer po svoje vplival name, bodisi s tem, da me je podpiral, bodisi s tem, da me je kdaj spravil v obup, kot nedvomno tudi jaz njih, a zagotovo lahko rečem, da sem imela zelo zgodaj privzgojene močne delovne navade in zavedanje, da te ljudje cenijo, ko lahko daš nekaj, kar ima vrednost, spoštujejo pa te le, če si pristen, če vselej obdržiš ravno hrbtenico in nisi odvisen od tega, da boš všečen. Mislim, da vse to nekako usmerja mojo zasebno in profesionalno pot in določa, kaj sem pripravljena narediti za svoje cilje in kje postavljam meje.

Mateja J. Potočnik
Dr. Ana Kerševan: »Umiri me že misel, da je v bližini Rožnik.«

Kaj bi morali starši nujno naučiti svoje otroke? Kaj ste si najbolj zapomnili iz svojega otroštva?

Če se prav spomnim nekega predavanja Vesne V. Godina, je rekla, da je funkcionalno odrasel tisti, ki se takrat, ko se lahko odloči med nečim, kar je prijetno, ni pa prav, in nečim, kar je prav, ni pa prijetno, vselej odloči za to zadnje. Ampak navsezadnje je prav tudi, da so otroci igrivi, da raziskujejo, in na nas odraslih je, da jim to damo. V smislu pesmi Pustite nam ta svet, ki so jo odlično odigrali na nedavni državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Težko sicer govorim o vzgoji, ker nimam otrok, ampak če bi jih imela, bi poskušala to upoštevati. Moja izkušnja je bila namreč podobna. Zelo jasno mi je bilo, kaj so moje naloge v šoli in doma, tu ni bilo pardona.

Toda potem so prišle šolske počitnice in to sta bila dva meseca popolne svobode na kampiranju v glavnem z dedkom in babico. Otroci smo ves dan divjali naokoli, se kopali in veslali, k prikolici smo prišli samo jest in spat. Z družbo iz otroških dni smo še vedno prijatelji. Moram reči, da sem enako hvaležna za obe izkušnji, privzgojeno odgovornost in dopuščeno svobodo, in to se mi zdi dobra popotnica za odraslost.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,   št. 1., 3. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!