Že kar nekaj časa se mnogi, še posebej morda živeči ob mejah, sprašujejo, kaj je prav storiti, ko naletiš na človeka, ki se seli v upanju na boljše življenje. Na prebežnika iz držav, kjer življenje postane tako neznosno, da je za mnoge edina možnost za preživetje beg. Kako ostati človeški v svetu, ki je krut, vse bolj nepravičen in tudi tragičen? Vsak od nas se odziva po svojem notranjem kompasu. Vse več ljudi je apatičnih, neobčutljivih, obstajajo pa tudi taki, ki še verjamejo v obnovitev porušenih vrednot, v lepši svet, v možnost sprememb, ki jih lahko naredijo tisti, ki imajo moč. Moč, da bi opazili. In da bi opazili, so lahko ključne fotografije fotografov in fotografinj, ki vztrajajo z dokumentiranjem podob. Te nam največkrat niso všeč, a so tu.
Meta Krese je empatična ženska, ki fotografira neželeno stvarnost tako, da premika. V ljubljanski galeriji City Art Gallery je še do 20. avgusta na ogled fotografska razstava, ki nosi naslov Ste prišli, da boste ostali? Naslov izhaja iz pesmi, ki jo je napisala Metina starejša sestra, pesnica in pisateljica Maruša Krese. Fotografije in zgodbe skupaj nam ponujajo odgovore, predvsem pa pomagajo, da začnemo svet razumevati v večplastnosti. Nekaj plasti je posebej za bralke in bralce Jane med sprehodom po galeriji odkrila kar sama avtorica razstave.
Selitve so bile in bodo
Sprehajava se iz prostora v prostor. Ob fotografijah so zgodbe in Meta nagovarja obiskovalca, da si jih prebere. »Zdi se mi prav, da jih posredujem naprej točno tako, kot so bile zaupane meni.«
Razstavo je razdelila v sedem tematskih serij, ki so razstavljene ločeno. Na sedem zgodb, ki so jo zaznamovale. Z mnogimi, ki živijo življenje, ki si ga niso izbrali sami, se je povezala. Vprašam jo, kako živi po tem, ko zapušča te ljudi in kraje. Kraje, kjer se dogajajo pretresi, ki jih izzove narava ali pač človek. Pretresi, ki zamajejo človeške usode in zarežejo rane, ki jih ni mogoče več zaceliti. Tudi čas ne pomaga.
Na razstavi lahko preberemo izkušnje selitev številnih, med njimi treh žensk, Hazire, Mirjane in Pepce. Ob razkrivanju zgodb drugih nam Meta ponudi tudi svojo. Tako se ji zdi pošteno. »Tudi v moji družini so selitve. Grob mojega starega očeta je v Latinski Ameriki. Svoji noseči ženi v Bognečo vas na Dolenjskem je, potem ko sta najboljšo njivo prodala za ladijsko vozovnico, poslal s poti eno samo pismo z enim samim dolarjem in obljubo, da bo kmalu prišel ponjo in po njune otroke. Nikoli več se ni oglasil.«
Mirjana, Hazira in Pepca
Mirjana je ena od teh, ki so z datumom 26. 2. 1992 pristali med 25.671 izbrisanimi. »Ko se je zgodil izbris, sem bila popolnoma na tleh. Nisem niti vedela, kaj se dogaja. Bila sem zmedena, prestrašena, manjša od makovega zrna.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
