Benedikt je prekrasen kraj na vzhodu Slovenije, obdan s prekrasnimi hribi, poraslimi z vinogradi, velikimi polji, kjer gre te dni v klas pšenica, marljivi kmetje pa so že pokosili prvo travo za svojo živino. V lično urejenih hišah živijo srčni in prijazni ljudje. Nekateri si kruh služijo z delom na kmetijah, veliko pa si jih je v želji po boljšem zaslužku poiskalo delo v sosednji Avstriji, do koder je manj kot pol ure vožnje. Tu sta nekaj kilometrov vsaksebi doma Alex in Tim, prijatelja že od vrtca in sošolca, ki ju zanimajo otroške vragolije ter se družita tudi v prostem času. Vse do lanskega oktobra sta živela običajno življenje na podeželju. Nobeden od njiju si ni niti v najdrznejših sanjah upal pomisliti, da bosta nekoč prepoznavna po vsej Sloveniji in zvezdi kulinaričnega šova.
Poskusiti ni greh. »Učiteljica za gospodinjstvo Sabrina Barbarič, ki je, mimogrede, krasna učiteljica, prijazna, v redu za družbo, ne preveč stroga in nam pusti, da kuhamo, kar si izmislimo – največkrat delamo v voku, mafine, okusne zajtrke, kolače – sama pa nakupi sestavine, naju je s Timom, ker se dobro znajdeva v kuhinji in se ji ni zdelo, da bi nama bilo nerodno pred kamerami, prepričala, da se prijavimo v šov. Sprva naju ni bilo strah niti nisva imela treme, saj nisva vedela, kaj naju čaka. Za avdicijo sva morala pripraviti rižoto, kar sva doma prej vadila. Ko sva prišla v studio in je bil tam pravi vrvež ter sva bila obkrožena s člani ekipe, osmimi kamerami in še eno nad glavo, pa so se nama pošteno zatresle hlače. Pred snemanjem prve oddaje nisem mogel spati od razburjenja,« je iskreno povedal Alex. In hitro dodal, da je bilo nato iz oddaje v oddajo bolje, da sta se sprostila, uživala in preprosto bila to, kar sta – sproščena, zabavna in v raznih kuharskih podvigih podkovana mulčka. Med snemanjem sta se veliko naučila, predvsem o rezanju in pripravi mesa, pa o tem, da je treba v stresnih situacijah ohraniti mirno glavo, razlagata v domači kuhinji med pripravo pečenega piščanca s prilogo iz zelenjave, pečene na maslu, ter šparglji z gobami.
Od čokolina do karateja. »Kuhati sem se učil tako, da sem najprej jedel, kar sta mi pripravili mama in babica. Kot otrok sem imel najraje čokoladno kremo, sam pa sem si najprej pripravljal čokolino in napredoval s toplim sendvičem. Nato sem počasi začel razvijati okus in čedalje več kuhati. Pred dvema letoma je bilo tega še več. Kuharskih knjig ne prebiram, recepte večinoma najdem na spletu in družbenih omrežjih. Prvi resnejši poskus so bile tortilje s tuno, koruzo in fižolom. Ponosen sem, da so se mi posrečile. K mojemu kuharskemu znanju je veliko pripomogla mama, ki me je klicala iz službe in prosila, naj, ker sem že doma, pripravim to ali ono, dokončam kosilo, ki ga je že prej začela delati. Zdaj čedalje več kuham, mama pa potem pospravlja kuhinjo. Ne ustrašim se nobene jedi. Z veseljem pripravljam morske in mesne rižote, zrezke, ribe, lotim se tudi peciva. Vedno vse pojemo, edino enkrat se mi niso posrečile tortilje. Naredil sem testo, in ker pulta, na katerem sem jih valjal, nisem posul z moko, so se tako zalepile nanj, da smo jih spraskali z lopatko in vrgli stran. Tudi v šoli sem si za izbirni predmet izbral sodobno pripravo hrane,« je bil iskren Alex, ki se v šolo vozi z mopedom. Nekaj časa je treniral nogomet, zadnja leta pa trikrat na teden karate in ob vikendih pridno hodi na tekme. Ta šport mu je všeč zato, ker se uči samoobrambe, pa tudi hitrosti in eksplozivnosti. Mladenič, ki se precej trudi, da mu gre dobro tudi v šoli, je velik ljubitelj živali. Doma ima kužka, hrčka in želvo, za katere brez prigovarjanja staršev skrbi sam. Zelo si želi postati veterinar in se bo po končani osnovni šoli najprej vpisal na Biotehniški center v Maribor, nato pa naprej na veterino. Živali namreč naravnost obožuje, rad se poveže z njimi, pomirijo ga, potolažijo in spravijo v dobro voljo. Enkrat pa si želi pocrkljati koalo, da bi se prepričal, ali so res tako ljubke kot na fotografijah. Z živalmi je od malega zelo povezan tudi njegov prijatelj Tim.
Več v reviji Jana št. 20, 17.05.2022
