Meni se je zdel kot tibetanski menih. Počakal me je v Studenicah pod Bočem, nekaj metrov stran od čistega studenca, ki ima vse leto temperaturo okoli 13 stopinj. Tudi sam pije studenčnico že leta. Prišla sem odkrivat, kdo je Miloš, ob katerem se ženske mojih letih (plus, minus petdeset) postavijo na glavo. Dobesedno. Po poti k ostankom studeniškega gradu, kamor me je vodil, sem izvedela, da ne znam pravilno hoditi v hrib, in se na novo učila korakov s celim stopalom. Na vrhu, s čudovitim razgledom na bližnje štajerske vasice, pa je priznal: »Zame so Poljčane raj na Zemlji.
Kako pripravi ženske do stoje?
Objava ob valentinovem na njegovem FB-profilu govori o njem. Besede, prizna, je nekje ukradel, a odzvanjajo njegovo stališče: »Ne verjamem, da je smisel življenja biti srečen. Mislim, da je smisel življenja biti koristen, odgovoren, sočuten. Predvsem pa je smisel življenja biti za nekoga pomemben: biti drugemu v oporo, zavzemati se za nekaj, poskrbeti, da je svet zaradi tvojega življenja boljši.« Ko pride k njemu, na primer, ženska z išiasom, nerazgibana, z bolečino v kolenu, naveličana, s PMS, sprta z možem, naveličana odraščajočih otrok, ji najprej da občutek, da bo vse dobro.
Treninge prilagodi sproti. Izvajajo avtogene treninge, hipnoze, vadbo z boardi, pilates ... »Vsaka samo toliko, kolikor zmore, vsaj na začetku, da ne dobi občutka, da je nekaj prezahtevno, in prehitro obupa.« Z vsako zastavi cilj, ampak premikajo se počasi. Vsaka stopnička šteje. Vse je mogoče in nikoli ni prepozno, je tisto, kar ponotranjijo, pa da bodo z vztrajnostjo in pogumom lahko presenetile svoje možgane. Ko naredijo stojo na glavi ali prvi salto, se vera vanje poglobi. Če so bile prej vajene stokati in se opravičevati, da ne morejo, ker jih boli v križu, v kolenu, začnejo z nepričakovanimi premiki v glavi na svoje telo gledati drugače. Pa še to: pri Milošu ni nič »mus«. Ni besede, da se kaj mora. Vzgib pride od znotraj, no, kdaj pa tudi od zunaj. Čeprav ženske nerade priznajo naglas, se dogaja, da pomislijo: »Če lahko ona, bom tudi jaz.« Tudi tako se zgodijo premiki.
Ključnica je ključ do ženske čutnosti
Domače mu je vse od plenic do vložkov, pove na razgledni točki, kot tudi to, da je ta stik, ki ga ima vseskozi z ženskami in one z njim, ta dotok informacij, ki jih sliši, milost, včasih pa tudi prekletstvo. Kaj vse sliši iz ženskih ust, seveda ne pove, tudi ne, kaj vidi, četudi je mnogim očem skrito. Za moške nepomembno. Itak, da se premalo objemamo, dotikamo, si delimo komplimente, če se, je pa hitro lahko čudno videti, ampak dejstvo je, da smo pri dotikih podhranjeni vsi. Pa pri pravilih. On ima svoja pravila, zelo visoko etično postavljena, ampak vzgaja pa ne po pravilih, čeprav je vojak, temveč s prijaznostjo. Kaj je tisto, kar najprej opazi na ženskah, me vpraša on in ne jaz njega. Ne uganem. Ključnica. Tudi če je skrita pod debelim puloverjem, mu govori zgodbo o ženski. Pa po tem, kako hodi, zazna, kje je zategnjena. Ne nateguje, temveč sprošča. Najprej tako, da jim prisluhne. Ko se splete ta vez, se ženskam svet dobesedno obrne na glavo. Življenju rečejo da in začnejo zaznavati svojo ključnico. Tu se vse šele začne, pravi Miloš. Ključnica je ključ do ženske čutnosti. Če smo ženske prestrašene, jo stisnemo k sebi, kadar smo utrujene, jo povesimo, kadar smo na »konju«, jo dvignemo visoko, ampak mnoge sploh ne vemo, da jo imamo, seveda če si je ne zlomimo in nas boli.
Več v reviji Jana št. 9, 1.3.2022
