Nasmej vsaj enega človeka na dan!

Življenje je igrišče, si je rekla Velenjčanka Sara Bajec, etnologinja in kulturna antropologinja, ter pustila službo. Z Uradom za srečo orje ledino novega koncepta skrbi za okolje in soljudi, ki ga v srcu nosi že nekaj let, živi pa od malega. Deluje v dobrobit ljudi, narave in planeta, tako da čisti gozdove in rečna obrežja, deli nasmeške in spodbudne misli, z glasbo zabava ljudi … Zaupanje in njihova podpora pa sta trenutno njen edini vir dohodka. »Sreča ne potrebuje veliko korakov in moje noge so končno dovolj pogumne, da zmorejo to pot popolnega zaupanja,« pravi.

V zadnjem mesecu so Velenjčane presenetila spodbudna sporočilca, ulične svetilke so dobile rdeča srca za pogum in upanje, očiščenega je bilo nekaj kilometrov rečnega obrežja in gozda … Vse to je delo Urada za srečo, za katerim stoji navihana Sara Bajec, dekle brez predsodkov, ki živi za to, da pomaga. Kar nekaj časa je potrebovala, da je njen Urad zaživel. »Razmišljala sem, da bi vsako mesto in vsaka vas potrebovali svoj urad, s katerim bi lahko prebivalci neodvisno ter direktno ustvarjali svoje okolje, kot se jim zdi najbolj ustrezno in smiselno. Doslej smo namreč odgovornost za oblikovanje naše resničnosti prelagali na druge, na ljudi, ki naj bi delovali v dobrobit vseh nas. Da ni tako, postaja vse očitneje. Pogosto so zadaj osebni interesi in interesi kapitala. Urad za srečo je tako direkten odziv na okolico in vzpostavljanje blaginje. Z delovanjem v mikrokozmosu delujemo na makrokozmos. Ko se je začelo vse to dogajanje s koronavirusom, sem bila zelo aktivna v protestnih gibanjih in pri družbenih kritikah na ravni države. Ugotovila pa sem, da je širša družbena kritika sicer potrebna in nujna, a če želimo spremembe, moramo začeti pri sebi, v svojem okolju. Zato sem začela z Uradom za srečo, za katerega si želim, da bi deloval od ljudi za ljudi. Ena najboljših poti se mi zdi, da bi ti uradi v vsakem mestu imeli skupni fond financ, s katerim bi ljudje aktivno sooblikovali svoje okolje. Recimo, v Velenju živi približno 35.000 ljudi. Če bi vsak meščan dal vsak mesec dva evra v ta skupni fond, bi kar naenkrat imeli 70.000 evrov mesečno, kar bi pomenilo, da bi bili vsaj v neki meri neodvisni od političnih akterjev in drugih vplivnežev. To je sicer idealen scenarij. Znotraj te skupnosti bi se ustvarila nova, neodvisna delovna mesta, smiselna za lokalni prostor. Na ta način bi se ljudje lahko suvereno odločali, kaj si želijo, se opogumili in opolnomočili, da bi postali soodgovorni za kreiranje svojega življenja brez posrednikov. To je moja globalna vizija.«

Duša mi ne pusti, da bi bila tiho. Vedno je bila živahna in se zanimala za vse okoli sebe, v ospredju pa je bilo vedno sočutje. »Borila sem se za okolje, ljudi in naravo. Etično-moralni kodeks me usmerja že od nekdaj. Od majhnega pobiram odpadke. Na kakršnekoli krivice pa se ne odzovem preveč taktično, priznam. Kar ni vedno najbolj zaželeno in sprejeto, ampak duša mi nekako ne pusti, da bi bila tiho in se ne bi zavzela za tisto, kar se mi zdi prav. Ključno je, da ne gledamo le na lastne koristi, temveč na dobrobit nas vseh. Dobrin je več kot dovolj za vse, problem je le v njihovi razporeditvi. Ljudje smo bili vzgojeni v miselnosti, da smo nemočni, vendar ni tako. Že mladi se moramo zavedati, da je vse okoli nas politika in da moramo biti aktivni državljani ter ustvarjati svojo resničnost – nismo nemočni, kot nas skušajo prepričati. Zmoremo premikati gore, je pa pomembno, da to počnemo složno in na vseh področjih. Če pogledamo samo šolstvo – to tradicionalno ne spodbuja razmišljanja izven okvirov, temveč pokornost in poslušnost. Večina nas je bila vzgojena v pridnega, nemotečega človeka – ta pot nas ne bo vodila v napredek. V prvi vrsti bi se morali ukvarjati z vzgojo samozadostnega opolnomočenega človeka, ki zna preživeti v naravi in z njo. Del vzgoje bi moral biti tudi posvečen razumevanju zakonodajnega ustroja. Tradicionalno šolstvo odriva politiko, medtem ko nam postaja kristalno jasno, da je vse, kar kreira naš svet, domena politike.« Šolstva v tem trenutku ne moremo spremeniti, lahko pa sočasno ustvarjamo nove sisteme. »To je lokalna aktivacija, kot je recimo Urad za srečo.«

Dovolj za metuljev efekt. Že od nekdaj se oblači v oblačila iz druge roke in je pri tem izredno ustvarjalna. »Kupovanje novih oblačil se mi zdi nesmiselno, ker jih je v obtoku več kot dovolj. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje v trgovini z oblačili. Tudi hrano si pogosto izmenjujemo.« Ljudem podari kakšen koncert, igra namreč na harmoniko in ukulele. »V času lockdowna sem naredila kar nekaj spontanih koncertov in tako razbila tišino vsakdana. Skušala sem obarvati dneve v izolaciji, ko smo bili socialno zaprti. Ljudje smo čuteča bitja, in kar nas dela ljudi, je povezanost. Ne smemo dopustiti, da bi strah preveč posegel v naša življenja. Še v nekdanji službi sem med prvo izolacijo začela s projektom zbiranja zgodb iz karantene in iz njih je nastala knjiga Zgodbe iz stanovanja: zapisi iz karantene. Vmes sem naredila tudi videoposnetek za otroke Klovnesa Zgozda – včasih sem se namreč ukvarjala tudi s klovnovskimi veščinami. Posnela sem smešen zgodovinski potep po mestu in med drugim so ga predvajali tudi oskrbovancem doma za varstvo odraslih ter jim tako popestrili dneve. Velik del mojega ustvarjanja pa je tudi na Facebooku, kjer objavljam hudomušne avtorske pesmice, s katerimi opogumljam ljudi, jih nasmejim in jim hkrati dam misliti. Eden mojih principov je, da če nasmejim že enega človeka na dan, je to dovolj za metuljev učinek.«

Več v reviji Jana, 15.2.2022