Doc. dr. Robert Oravecz, dr. med., psihiater in psihoterapevt, je zaposlen v psihiatrični bolnišnici v Ormožu, tri dni na teden ima psihiatrično ambulanto na Ptuju. Poučuje na štirih fakultetah in je prostovoljec na svojem Inštitutu za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo v občini Destrnik. »Okrog deset aktivnih terapevtov nas je, delamo po nekaj ur na teden, trenutno ni še nihče zaposlen,« pravi. »Jaz večino svojih terapij naredim zastonj. Ker ne živim od tega, si to lahko privoščim. Imam filozofijo, da se to potem nekako vrne. Coelho je nekoč napisal, da imamo vsi račun v virtualni banki, od naših dobrih del, uslug, empatije itd. Dokler imamo na tem računu plus, se nam ne zgodi nič slabega, če pa se prekucnemo v minus, se nam pa začnejo dogajati slabe stvari – v zakonu, pri delu, pri zdravju ... in dejansko vidimo, da se to res dogaja. To je tudi nekakšno vlaganje v prihodnost.

Ko smo imeli prvi sestanek po tistem, ko sem kupil to stavbo, sem rekel, da je hiša formalno moja, sicer pa je naša, od vseh, ki smo tukaj, vsi jo lahko enakopravno uporabljajo, a neki odstotek od tega mora priti na Inštitut, da lahko plačamo kurjavo. Nimam namenov, da bi tu služil velike denarje.«

Ljudje, ki se ne znajdejo. »Kakšnih deset, dvanajst let nazaj sem poskušal doseči, da bi Slovenija ustanovila javni zavod Inštitut za psihotravmatologijo, a takrat ni bilo politične volje in mislim, da je tudi danes ni. To je bil razlog, da smo ustanovili ta inštitut. Prva leta smo obstajali le formalno, od 2016 pa vedno bolj aktivno delujemo na področju psihoterapije in izobraževanja na področju psihotravmatologije.«

Pacienti, ki jih obravnava v službi, imajo večinoma drugačne težave kot tisti na Inštitutu. »Psihiatri med rednim delovnim časom nimamo časa, da bi delali psihoterapijo, ker smo zelo obremenjeni – imam po dvajset, trideset pacientov na dan. Še kakšno leto, dve nazaj sem bil edini psihiater na Ptuju in je bil velik naval.

Opažamo pa, da psihiatrija težko rešuje problem oseb, ki se v življenju nekako ne znajdejo. Recimo, nekdo je lahko zlati maturant, ima same desetke na fakulteti, potem pa ni iz njega nič. Zamenja petdeset služb, trideset partneric, kadi travo, je neuspešen in pristane na družbenem robu. Ni nujno, da je ravno tako radikalno, a človek recimo v neki starosti pride do spoznanja, da ne funkcionira tako dobro, kot bi lahko – v zakonu, spolnosti, pri vzgoji otrok. In to je tisti segment, ki zanima nas psihoterapevte.

Še deset, petnajst let tega v Sloveniji ni bilo, odkar pa obstaja Fakulteta za psihoterapijo, pa študij na Teološki in na Fakulteti za uporabne študije, se aspekt svetovalnih terapevtskih dejavnosti zelo širi. Zelo slovenska specifika je, da imajo na CSD socialni delavci in psihologi kompetence delati s tako ali drugače poškodovanimi ljudmi, ne da bi kdorkoli od njih zahteval kakšno terapevtsko znanje. Naši študenti imajo pa kdovekoliko samospoznavnih skupin, individualnih obravnav, supervizij, da lahko nazadnje kompetentno pristopijo k pacientu. Problem je, da država te stroke ne prepozna in ne verificira. Nimamo zakona o psihoterapiji, to pa pomeni, da se lahko s tem ukvarja kdorkoli. In potem imamo kup čudnih ljudi, ki za velike denarje obljubljajo gradove.«

V Ljubljani in Mariboru postaja modno hoditi k psihoterapevtu, opaža, na podeželju pa si jih ljudje težko privoščijo. In seveda se obiska pri psihoterapevtu še vedno drži tudi stigma. »Veliko laže pridejo k psihiatru in čakajo v polni čakalnici, kot da bi prišli na psihoterapijo. To je še vedno nekakšen bavbav, nekaj čudnega, pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Ne prepoznajo, da gre za korektivno izkušnjo, za samospoznavanje.«

Dediščina korone. Ne, zaradi korone ni večjega priliva pacientov – pa saj ga tudi ne more biti, ljudi naročajo za pol leta vnaprej. »Danes sem bil presenečen, od 25 ljudi, ki so bili danes v ambulanti, jih je najmanj deset govorilo o izgubah – očeta, brata, sestre, partnerja ... Imam občutek, da so bile te izgube drugače doživete kot siceršnje, tudi zato, ker ni pristnega stika z bolnikom, z umirajočim. Pri nas v bolnišnici smo dali ljudem možnost, da se pridejo poslovit od umirajočega svojca, dve uri časa smo jim dali. Večinoma niso prišli. To pomeni, da tega človeka ne bodo nikoli videli mrtvega. Čez teden, dva – tudi pogrebi so se zelo zamaknili, ker so bili krematoriji prezasedeni – vidiš tisto žaro, zraven pa nasmejana fotografija iz mladosti. Ni izkušnje smrti, samo tisti 'odšel je, ni ga, poslovil se je'. Odnos do smrti se zelo spreminja. Zdi se mi, da tudi žalovanje poteka nekako drugače kot prej. Nimam občutka, da bi bilo to dobro. Odtujili smo se od smrti, na primer po domovih je problem – petinšestdesetletna hčerka tolče po mizi, da njena stoletna mamica ne sme umreti. Ta iluzija, da bomo večno živeli, da se nam ne bo nikoli nič zgodilo ... Korona je zelo obremenjena s teorijami zarote in tudi to je velik problem.

V ambulanti starejši ljudje tožijo o osamljenosti, da otroci niso mogli k njim, da oni niso mogli nikogar sprejeti. Najtežje je seveda tistim, ki živijo sami. Grozno težko jim je. Niti na to ne moreš računati, da bi prišli otroci enkrat na teden na obisk.«

Postanemo boljši ljudje. Kaj pa travme zaradi negotovosti, izgube dela ...? »Vedel sem, da moram to razložiti. To ni travma. Temu rečemo 'prilagoditvena kriza'. To so situacije, ki presegajo naše zmožnosti za obvladovanje situacij z običajnimi strategijami. Ko se zgodijo, nimamo dobrega načina, kako to predelati, kaj narediti s tem. In ker znani načini odpovejo, začutimo stisko – ampak to ni primerljivo s travmo. Travma nastane takrat, ko je človek izpostavljen nečemu hudemu, kar absolutno presega njegove predstave o stvarnosti, da na primer sediš na neki terasi in poleg tebe eksplodira bomba. Vidiš raztreščena človeška telesa ... To je travma. Ni nujno, da se tebi kaj zgodi, čisto dovolj je, da si priča. Tudi kot terapevt se lahko sekundarno travmatiziraš ob zgodbah svojih pacientov. Pa ne zaradi zgodbe. Če bi pacient zgodbo napisal, to ne bi bilo travmatično, a ko sediš poleg njega, ko vidiš trpljenje, ko vidiš, kako golta slino, da ne bi bruhal ... to nas travmatizira. Potem ali izgoriš in se nehaš s tem ukvarjati in morda celo razviješ sovražnost do žrtev ali pa negativen odnos do njih, ali pa pride do postravmatske rasti, da torej postanemo boljši ljudje, ker se soočamo s trpljenjem drugih.«

Več v reviji Zarja Jana št. 19, 11.5.2021