Čeprav pravi, da so s kolegi v Delovi redakciji prav dobro poznali Janine novinarke, sem ga sama spoznala po naključju. V Domžalah sva bila soseda (lahko sva si pomahala iz sosednjih blokov), ne da bi to vedela. Med porodniško leta 2012 sem v trgovino v njegovem bloku prihajala prelistat Jano, pa mi je prodajalka rekla, da v bloku živi fotograf, ki dela za naše podjetje, in da mu je ime Andrej Križ. Ime mi je bilo znano, vendar ga nisem mogla povezati z obrazom. A glej ga zlomka! V istem trenutku se je Andrej prikazal na vratih trgovine. Tako sva se spoznala. Odtlej skoraj ni tedna, da ne bi vsaj enkrat šla skupaj na teren. To so vedno doživetja! »Biti fotograf na Zarji Jani ni samo služba, je način življenja in mislim, da preden narediš fotografijo, moraš biti človek in šele potem fotograf. Samo tako se lahko portretirancu približaš in narediš fotografijo, s katero si zadovoljen. To je izziv in hkrati veselje!« pravi tudi on.
Vedno je bila fotografija. Fotografija ga je začarala že v petem razredu Osnovne šole Center v Novem mestu. »Vonj razvijalca in fiksirja, rdeča svetloba v temnici in trenutek, ko opazuješ, kako nastaja črno-bela fotografija, so bili tista magična kombinacija, zaradi katere sem se kasneje vpisal na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Mama je bila proti, saj ji je bilo težko spustiti petnajstletnika v Ljubljano. Oče pa je bil popustljivejši in tako sem se znašel v dijaškem domu.« Ker so bile njegove ocene bistveno boljše kot v osnovni šoli, sta se starša lahko strinjala, da si je izbral pravo pot. »Vedno sem vedel, da se bom ukvarjal s fotografijo,« dodaja. Že v srednji šoli je začel delati kot honorarni fotograf pri časopisni hiši Delo, zato se mu ni preveč mudilo s študijem. A ga je kljub temu pritegnila komunikologija na fakulteti za družbene vede. Kot vsak »pravi študent« je malce podaljšal absolventski staž, a potem hitro diplomiral, ko mu je kolegica, urednica fotografije na Financah, ponudila službo urednika fotografije v revijah Manager in Moje finance. Kljub temu se je po treh letih odločil, da mu je delo, ki si ga razporeja sam, bolj pisano na kožo, in odšel med svobodnjake.
In kako ga je prineslo med nas? Leta 2012 ga je poklical Jaka Koren, naš urednik fotografije, da potrebuje nekoga, ki bi šel takoj na teren in naredil reportažo o poplavah na porečju reke Drave. Naredil jo je s kolegico Carmen Leban. In tako je ostal. »Že ko sem delal na Delu, so bili tisti iz 'sedmega nadstropja', novinarji in fotografi Jane, nekaj posebnega – fotografirali so na dia filme in ustvarjali drugačen stil fotografije kot mi na časopisu. Zato je bilo moje sodelovanje z Jano nekakšna potrditev dotedanjega dela, zaupanja in novih priložnosti.«
Rad je svobodnjak. Čeprav seveda ni samo »naš«, ampak dela tudi za druga podjetja in naročnike, vedno odločno pove, da ga fotografiranje za Zarjo Jano najbolj izpolnjuje. In vedno je zelo žalosten, če zaradi drugega dela ne more na teren z nami. A vedno pride naslednja priložnost! »Fotografija je moj način življenja. Kot svobodnjak imam dovolj prostega časa, ki ga lahko preživim s hčerko, prijatelji ali na kolesu. Tako da lahko mirno rečem, da sem s svojim življenjem zelo zadovoljen!«
Strastni podvodni ribič. O fotografiji se vedno rad pogovarja, a oči mu povsem drugače zažarijo, kadar pogovor nanese na podvodni ribolov. To pa je njegova strast. »Tisti, ki me poznajo, pravijo, da kadar vzamem v roke puško za podvodni ribolov, dobim poseben pogled strelca … Po navadi se potapljam sam, kar seveda ni najpametneje. A spoznati meje svojega telesa, pravilno dihanje, brez panike pod morjem, mi omogoča popolno sprostitev. Morje je moj zen. Čeprav mi je včasih kar težko vstati pred prvim jutranjim svitom, se splača!«
Okvir:
Največji izziv poklica: Na pročelju Križank v Ljubljani je napis: Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin. Pred kratkim sem listal več kot štirideset let stare revije in gledal fotografije, ki jih je posnel Jendo Štoviček – morda bo nekoč nekdo tako opazoval tudi moje.
Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Ker pravijo, da so najboljše stvari tri, rečem – življenje samo, da delam to, kar me najbolj veseli, moja največja ljubezen pa je seveda moja mala štiriletna hčerka Nika.
Obožujem: Obožujem vodo, reke, jezera, morja in oceane. Njihova moč me vedno znova navduši.
V hladilniku ne sme manjkati: V njem je vedno kakšna konzerva tune, ne boste verjeli, koliko jedi je mogoče narediti z njo …
Najboljši nasvet mojega očeta: Oče mi je nekoč dejal: »Andrej, reka Krka teče naprej, ne glede na to, kaj je bilo, je in bo, Krka bo še vedno tekla ...« Starejši ko sem, bolj ga razumem. ..
Skriti talent: Menim, da ti brez trdega dela talent ne pomaga prav veliko.
Zarja Jana, št. 17, 27.4. 2021
