Dogodek, ki ga najbolj povezujem z Alenko – v jeziku Zarje Jane našo Cevko ali Cevčico – je veliki smeh, nepozaben dan, ko se je začela nečemu tako smejati, da smo še mi planili v neustavljiv smeh. Tak pravi krohot, ko postaneš smeh, kot bi rekla Cevka – lovili smo sapo, zaripnili, hlipali od smeha, skoraj sem se prekucnila z žoge, na kateri sem sedela, in smo se še kar smejali. Po kakšnih petnajstih minutah sem šla ven, da se pomirim, nisem mogla več, ves obraz me je bolel. In ko sem prišla nazaj, so se še vedno režali. Alenka, nemočno zvita v dve gubi, je cvilila »nehajte!«, lovila zrak in se še kar krohotala.
Kot sem morda že omenila, ljudi, ki se znajo tako smejati, preprosto moraš imeti rad. Ker so redki in dragoceni.
Akademija življenja. Ni bila od nekdaj novinarka, o sebi pravi, da je »črna ovca v rodbini Cevc, kjer se tare akademikov. Če pa šteje šola življenja, tam imam pa skoraj doktorat. Nekaj več kot deset let sem delala kot tajnica v notranjepolitični redakciji Dela. Pa nisem bila dobra tajnica, tipkanje po nareku (novinarji so bili takrat še gospodje in so daljše tekste narekovali tajnicam) mi je bilo zoprno, novinarji so si morali sami kopirati material in tudi seznam za kuhanje kave sem nalepila na vrata redakcije, da nisem bila vseskozi tista, ki kuha kofe.
Sem ter tja so me poslali pokrivat kakšno tiskovno konferenco, če so bili vsi novinarji zasedeni. Kadar me je kaj razburilo, sem vedno vpila po redakciji, da pišem bolje kot polovica kolektiva. Ni bilo čisto res, zrno resnice je pa bilo v tem. Moj zadnji šef v notranji, 'strašni' Danilo Slivnik, me je, ko je ustanovil revijo Mag, povabil s seboj in sem šla. Tam sem bila njegova desna roka, ena taka deklica za vse, dokler nismo pristali na Delu. Tam sem bila res že sita politike, sita sem bila moških egov, ki so se neprestano klali (skoraj do krvi) med sabo. In sem rekla, dost' 'mam, dajte mi novinarsko pogodbo. Šefi so vedeli, da sem vešča pisanja, in tako sem pet let pred penzijo začela pisati.«
Jana ni našla nje, ona je našla Jano. »Ko sem odšla v pokoj, se mi je zdelo, da še nisem čisto za v staro šaro, pa tudi penzija je bila bolj vitka, in sem se odločila, da poskusim na Jani. Revija mi je bila všeč, predvsem pa se mi je zdela pravšnja za mojo vrsto pisanja. Poslala sem elektronsko pošto urednici, ona ni nič komplicirala, rekla je, naj kaj napišem, pa sem si takoj organizirala Janinega fotografa, ki sem ga poznala že od prej, našega ljubega Šimna, in sva šla v Maribor. Napisala sem tekst, urednica ga je požegnala in objavila, in od takrat pač pišem za Jano.«
Že leta zime – razen letošnje – preživlja v Indiji, od koder pošilja članke, ki v hladni, temačni del leta prinašajo sonce, eksotiko in neskončno veselje do življenja. »Komaj sem čakala, da grem v pokoj, saj sem načrtovala, da bom zoprne zime preživljala nekje na toplem. Moja prva izbira je bila Tajska, a leto pred upokojitvijo sem šla z družbo na dopust v Indijo, v Goi pa spoznala družino Pereira, lastnico malega penziona. Maria, zdaj že moja prijateljica, je ena najbolj čistih duš, kar sem jih spoznala v življenju. Tajsko sem zamenjala za Goo in že od leta 2010, ko sem bila tam prvič pol leta, vsako zimo, od oktobra do konca marca, Indija postane moj drugi dom. Tam se imam lepo, družim se z ljudmi iz vsega sveta, potujem, pa še mojemu upokojenskemu žepu je Indija jako prijazna. Tam lahko še kaj prišparam!« Lani ji je korona pristrigla krila, tole je opis njene zime doma: »Z eno besedo – grozno! Tega si ne želim več ponavljati!«
Ena sama radost. Alenka je hecna mešanica, po eni strani je eden najbolj prizemljenih ljudi, kar jih poznam, ima, kot se strokovno reče, zelo pospravljeno podstrešje, po drugi pa jo neustavljivo privlači duhovnost. In se potem včasih to sestavi v čudovito zmes, kot so bili (na primer) članki z njenega drugega Camina. Mene so čisto sezuli. »Prvi Camino, ki sem ga prehodila, je bil darilo, ki sem si ga dala za 50. rojstni dan. Od tega je že 16 let. Drugič sem se na to pot odpravila 2017, nekaj me je gnalo, naj tistih skoraj 900 kilometrov odhodim še enkrat. Prvi Camino je bil velika (pre)izkušnja, pot, polna uvidov, drugega pa sem prehodila časovno bolj lagodno, sem ter tja sem se spraševala, zakaj hudiča se moram v življenju neprestano nekaj matrati. No, s takimi dolgimi potmi sem opravila, priporočam pa ga vsem, ki jih ta pot kliče. Mene ne več.«
Veliko različnih stvari še počne, ampak tole je rdeča nit: vse počne s strastjo. »Strastno rada berem knjige. Že vse življenje. So pa čudni časi, saj se mi vse redkeje zgodi, da mi pride v roke knjiga, ki jo požrem. Priročniki o tem, kako do boljšega življenja, pa so se mi sploh popolnoma uprli! Zadnje čase kakšen dan preživim celo, ne da bi odprla knjigo. Rada tudi plešem. Noro rada! Včasih si navijem na ves glas muziko in norim, plešem, pravzaprav postanem ples. Takrat izgine ves svet, obdaja me ena sama radost. Takšni trenutki me napolnijo, mi dajo energijo. Pa rada hodim in me trenutki v naravi na novo sestavijo.«
Več v reviji Zarja Jana št. 13, 30.3.2021
