Devetintridesetletna Nika Logar, po izobrazbi diplomirana komunikologinja, ki se zadnja leta ukvarja z načrtovanjem spletnih komunikacij in vsebinskih strategij podjetij, je bila skoraj vse svoje življenje perfekcionistka. Človek, na katerega se lahko zaneseš. Predana službi, partnerju, prijateljem. »Ves čas sem imela v glavi, da moram biti dobra v tem, kar počnem, da moram ves čas ugajati, vse urediti, biti ves čas dobre volje, do tako bizarnih stvari, kot je skrb, da bodo vsi prijatelji po zabavi varno prišli domov, da je moja naloga, da poskrbim, da se bova s partnerjem na dopustu imela lepo. Prepričana sem bila, da moram biti koristna in da drugim ne smem povzročati neugodja ali slabe volje. Vse, kar sem počela, mi je bilo do neke mere celo všeč.« Danes ve, da je s tem, ko je nase prevzemala preveč odgovornosti in bila ves čas na voljo drugim, izgubila sebe.

Ko ste prišli do točke, ko ste izgubili sebe, je bila vaša kariera v vzponu. Zaposleni ste bili v multidisciplinarni oblikovalski agenciji kot digitalna producentka. Ob delu ste pisali tekste za specializirane revije in sodelovali pri organizaciji novinarskega festivala, ki ga je prirejalo Društvo novinarjev Slovenije.

Bilo je naporno obdobje. Manevrirala sem med nalogami, lovila roke, nič mi ni smelo uiti iz glave. Po glavi pa se mi je ves čas vrtelo: »Samo še to, samo še to …« Nikoli se nisem ustavila; še prosta jutra sem izkoristila za intenzivno vadbo, da bom v kar se da dobri formi. Potem je začelo škripati. Najprej v odnosu s partnerjem. Bila sva zelo različna karakterja. Jaz energična, pozitivna, brez obstanka, on moje nasprotje. Ni razumel, zakaj se tako ženem na poklicnem področju. Njemu je bilo umirjeno osebno življenje pomembnejše od kariere. Tega nisem mogla razumeti, hkrati pa sem doživljala hude občutke krivde, bila sem prepričana, da je moja naloga pomagati mu, da bo srečen in da bo bolj pozitivno gledal na svet. Bilo je težko za oba. Še težje je bilo tudi zato, ker sama nisem znala govoriti o svojih čustvih in občutkih. Navajena sem bila biti čim manj moteča za druge, zato sem si raje našla delo, ki me je zamotilo.

Kaj se je zgodilo, da ste se končno zavedeli, da je nekaj hudo narobe?

Na zabavi pri prijatelju sem po večerji padla v nezavest. Prijatelji so mislili, da mi je slabo, in so me spravili v posteljo. Zjutraj se nisem spomnila ničesar. Počutila sem se, kot da ne bi bila več v svojem telesu. Vedela sem, kdo sem, čutila pa ničesar več. Tiste toplote, občutka, da si živ – jaz to čutim kot neko oranžno lučko v sebi – ni bilo več. Zgodil se mi je popoln mrk. V naslednjih dneh in mesecih se mi je dogajalo marsikaj. Od tega, da mi možgani niso delali, da sem komaj zdržala med ljudmi, do anksioznih napadov. Telo je bilo ves čas v krču. Bila sem v primežu strahu, pa sploh nisem vedela, česa me je strah. Potem me je bilo strah že tega, da me je strah. Ves čas sem se vrtela v začaranem krogu: preiskave, strah, brskanje po spletu, mrk, brskanje po spletu, popivanje do pozabe, strah, še več preiskav, še več popivanja. Izvid: »Brez posebnosti. Anksiozna. Recept – antidepresivi.«

Na kakšne zdravniške preiskave ste šli?

Ko sem dobila ta izvid, sem se odločila, da samoplačniško opravim še nekaj preiskav, saj nisem mogla verjeti, da moje zdravstvene težave izvirajo samo iz psihe. Prepričana sem bila, da sem hudo zbolela in da tega nihče še ni odkril. Mravljinčilo me je po vsem telesu, boleli so me hrbet, glava, vrat, slabo sem videla. Šla sem na magnetno resonanco glave, na slikanje glave in vratu, na diagnostiko za multiplo sklerozo, naredila krvne preiskave, šla na pregled za možgansko kap. Vsi izvidi so bili v redu. Ko sem sprejela, da z mano telesno ni nič narobe, sem se spet aktivirala. Prebrala sem nešteto forumov in knjig za samopomoč, veliko hodila, se spopadla s paničnimi napadi, si pomagala z vodenimi meditacijami in si, kar je zelo pomembno, našla dobro psihoterapevtko. Dve pasji leti sta bili to. Še danes samo približno vem, kaj se mi je takrat dogajalo. Pri nas so diagnoze, če nekaj ni ravno zlomljeno, bolj tako tako. Premalo se zavedamo pomembnosti skrbi za duševno zdravje. Pa ne samo ljudje, tudi zdravstveni delavci.

Kako bi vam takrat lahko pomagala vaša osebna zdravnica?

Zelo bi mi pomagalo, če bi mi povedala, da to, kar se mi dogaja, ni nič usodnega, mi dala brošuro, v kateri bi bili razloženi osnovni pojmi. Jaz takrat niti tega nisem vedela, kaj pomeni imeti napad anksioznosti. Ko sem preverila na spletu, je pisalo, da gre za duševno motnjo. Popadla me je groza. Zmešalo se mi je! Bom kar naenkrat pristala v Polju in se na stolu gugala naprej in nazaj? Ko pride do takega napada, ne veš, ali bo še kdaj vse v redu. In ni prav, da ti tega nihče ne pove. Ob vsem, kar se mi je dogajalo, sem občutila še sram. Vse svoje življenje sem bila navajena delati z možgani, potem pa sem naenkrat izgubila stik s sabo. In to ravno na točki, ko mi je šlo v karieri najbolje.

Več v reviji Zarja Jana, št. 52, 29. 12. 2020