Gospod vas je pohvalil, da ste carica. A najbrž doživljate tudi drugačna mnenja.
O, seveda, doživljam vse sorte. Tale pohvala je bila nekaj novega! (smeh) Nekateri so zelo »pametni«, drugi grdo odklonilni. Opozorili so me, da naj, če mi kdo grozi, prijavim, ampak nisem. Samo dvakrat je bilo tako, da so mi res grozili. Saj je zoprno, ljudje so v stiski.
Kaj pa vam grozijo, kaj vam hočejo?
Boste že videli, vemo, kje stanujete ... A mislim, da se ljudje morajo malo izkašljati.
Situacija je res nenavadna, milo rečeno.
Skrajno nenavadna in iz zgodovine je znano, da take krize vodijo v anarhijo, nasilje. To ni nekaj, kar se ne bi moglo zgoditi, a ljudje vedno mislimo, da se ne bo. No, saj tudi jaz mislim, da bomo nekako speljali, brez nasilja.
Vi nimate stika z bolniki?
Ne, ne oblačim se v OVO*, sem prestara, rizična sama po sebi. Sem ogrožena, ker sem stara več kot 60 let, zato mi ni treba. Vsaj za zdaj ne. Če bo nujno, pa bom šla seveda tudi jaz. A zdaj delam druge stvari.
Vsak dan ste izpostavljeni kameram, medijem, vsak dan imate javljanja, vam je žal, da ste prevzeli to nalogo?
Ne, ni mi žal, o tem sploh ne razmišljam. Imam pa počasi že dovolj. (smeh)
Česa imate dovolj?
Rada bi se nekega dne zbudila in rekla, da tega, te epidemije, ni več. To bi bilo super. Zadnjič smo govorili o mejah, kako se da državo teoretično zaščititi z zaprtjem meja, in sem prišla do misli, da če bi se Kitajska decembra zaprla, potem mi tega problema sploh ne bi imeli. In ob tej misli me je kar stisnilo. Presenečena sem bila potem sama nad sabo – da me je ta misel tako prizadela. Rekla sem si: Aha, to je pa znak, da me je vse skupaj bolj prizadelo, kot občutim na površini.
Ta misel vas je presunila?
Absolutno. Pomislila sem, da ta stvar sploh ne bi bila potrebna. Da bi ves svet lahko prišel skozi brez tega. Pogovarjali smo se o okuženih minkih na Danskem – z novim koronavirusom, ki je zmutiral. In je prišel nazaj nad ljudi drugačen. Pri cepivu, ki je narejen za originalni virus, bi bili zaščiteni samo polovično. Zdaj bodo pobili na milijone teh živalic in ta predel Danske so strogo zaprli. Ob tem sem prišla na misel, kaj bi bilo, če bi takrat Kitajci pravočasno ter dovolj strogo in pametno ravnali. To me je presunilo in šele takrat sem se zavedela, kako sem pravzaprav z vsem tem obremenjena. To me je pa presenetilo.
Več v Zarji Jani, 17. 11. 2020, št. 46.
