Zgodilo se je iznenada in zarezalo globoko. Izguba bratca je za vedno zaznamovala Metkino življenje. Tako kot junaki iz knjige so se tudi člani njene družine vsak zase in vsak drugače spopadli z žalostjo. »Oče je razmišljal o preteklosti, mama o prihodnosti, jaz pa sem se oddaljila,« se spominja. »Če je kdo omenil bratca, sem ga preprosto ignorirala, kot da ni nič rekel. Nisem mogla govoriti o njem, ker je bilo pretežko.« Tako težkega bremena, ki si ga je nehote naložila, da bi se ubranila pred psihično bolečino, pa njeno telo sčasoma ni več zdržalo. Ni mogla spati, imela je težave z želodcem. Opravičevala jih je s stresom v šoli, takrat je bila namreč še v gimnaziji, čeprav je globoko v sebi vedela, kaj je pravi vzrok zanje. Njene sume je potrdila zdravnica, ko se je spomnila njene zgodbe. Namesto zdravil je dobila napotnico in toplo priporočilo za obisk klinične psihologinje. »Tam sem se morala odpreti ter vsakič znova razgaliti svoja čustva in bolečino. Vedno mi je težko, ko grem tja, ker vem, da bo bolelo, po obisku pa sem zadovoljna, da sem šla, saj čutim, da mi dobro dene.« Če ne drugače, ji to pove želodec, saj spet lahko poje katero od svojih priljubljenih jedi, zaradi katerih jo je prej bolel, pa tudi spanje se ji izboljšuje. »To je tisto, kar lahko vidim, fizične težave izginjajo.« Rana na srcu pa se celi počasneje. »Danes verjamem, da žalovati preprosto ne moreš sam, ker je pretežko. Potrebuješ nekoga, s katerim se lahko o svojih občutkih pogovarjaš. Ampak sama se o tem ne morem pogovarjati z nekom, ki je bratca poznal, ker na koncu vsi začnemo jokati. Lažje mi je o tem govoriti s fantom, ki ga ni poznal, in seveda imam srečo tudi, ker sem si našla psihološko pomoč. Tudi o tem premalo govorimo. Ljudem se zdiš še vedno čuden, če hodiš k psihologu. Ampak zavedam se, da sem imela res srečo, da sem to pomoč dobila. Ravno na predavanju psihologije smo se pogovarjali, kako težko dostopna je v Sloveniji zdravstvena psihološka pomoč. Jaz pa verjamem, da vsak, ki si želi, najde pomoč, ki bo prava zanj.«

Na pomoč so prišle Želvice. Njej je na pomoč prišla tudi knjigica, ki je nastala povsem spontano. Metka ni nikoli razmišljala o tem, da bi kdaj kaj napisala ali izdala. Vedno jo je spremljal občutek, da ne zna pisati. Na Buklžuru, mesečnem srečanju vseh, ki radi berejo, v knjižnici, pa so enkrat dobili izziv, da napišejo esej o času. In za Metko je bil to res velik izziv, saj je najprej štiri ure sedela pred računalnikom in ni imela pojma, kako naj se tega loti. Ko se je umirila, pa jo je prešinilo, da lahko napiše tudi pravljico. »Sploh ne vem, od kod so prišle vse te ideje in besede, kar steklo je iz mene.« Kot bi vse tisto, kar toliko časa ni bilo izrečeno, končno našlo pot na svobodo. Poslala jo je na Buklžur, tam so jo zelo lepo sprejeli, potem pa je pravljico pokazala še svoji takratni profesorici slovenščine, ki jo zelo spoštuje, Manici Hribar. Pohvalila jo je in ji predlagala, naj jo izda. Profesorica se je tudi dogovorila z Delavskim domom Trbovlje, kjer so Metki pomagali pri izdaji. Odtlej so se spremembe začele dogajati kot po tekočem traku. Metka si niti v sanjah ni predstavljala, da bodo knjigice, katerih izkupiček je podarila Zvezi prijateljev mladine Trbovlje, tako hitro pošle. Kmalu bodo ponatisnjene. Ko je knjigo na začetku šolskega leta začela predstavljati po šolah in se pogovarjati z mladimi, je videla, da jih je med njimi veliko s podobnimi izkušnjami. »Spoznala sem, da v tem nisem sama.« Ugotovila je, da je za številne odrasle še vedno nekakšen tabu govoriti o smrti in izgubi bližnjih pred otroki ali z otroki. Skušajo jih zaščititi, vendar otroci čutijo. »Upam, da bo moja knjigica spodbudila starše, da se bodo s svojimi otroki iskreno pogovorili o tem, zakaj ljubljene osebe ni več. Pa da jim bodo predstavili različne načine žalovanja in jim povedali, da je vse, kar jim pomaga, da jim je laže, v redu. Ko sem jih spraševala, kako bi oni pomagali drugim, so se ideje kar kresale. Neki otroček je celo vprašal, ali me lahko objame, pa se zaradi ukrepov glede covida nisva mogla. Je bilo kar malo boleče. Mnogi so se odprli, povedali svoje zgodbe, kako pogrešajo babice, dedke, nekateri so izgubili starše … Med nami se je ustvarila nekakšna energija zaupanja, ki nam je vsem pomagala in nas odprla.«

Več v reviji Zarja Jana, 27.10.2020