Scenarij policijske ure je ne samo nočna mora za prebivalstvo katerekoli sodobne države, ampak tudi za policijo. V zgodovini so policijske ure vzpostavljale okupacijske oblasti, ki so hotele doseči mir in red na okupiranem ozemlju ter nadzor nad prebivalstvom. Tako so lahko zatirali vse uporniške poskuse. Zdaj pa imamo opravka z epidemijo, z nalezljivo boleznijo in virusi, ki jih ne vidimo, dokler ni že prepozno. Zato je v zvezi s tako grožnjo izvajati policijsko uro še toliko težje. Težje pa jo je tudi sprejemati kot legitimno. Vendarle je ta grožnja skoraj nevidna, opazna le pri posledicah. Tudi zame kot obramboslovca je scenarij policijske ure najbolj mračen. Sem pa vesel, da so ukrepi v tretjem paketu samo priporočeni, vlada se odloča, ali jih bo izvedla ali ne.
V Srbiji so uvedli policijsko uro, pa v Makedoniji ...
Imela jo je tudi Italija in včeraj jo je uvedla Francija. Lahko se uvede na ozemlju celotne države ali na rizičnih območjih. V Srbiji in Makedoniji so jo uvedli, ker je oblast že na začetku videla, da ljudje ne spoštujejo ukrepov. To lahko povežemo z balkanskim odnosom do obveznosti. In v Srbiji so imeli težave s spoštovanjem policijske ure, ljudje so se upirali. Del ljudi je to dojel kot čezmerno omejevanje človekovih pravic in svoboščin. A za srbsko vlado je bilo to samoumevno. V Italiji in Franciji bi pričakovali večje upoštevanje navodil, a so jo vseeno uvedli. Da greš v ukrep policijske ure, je rizično tudi za vlado. Katerokoli vlado.
Francoska vlada je levo usmerjena, demokratična, z močnimi sindikati, borci za človekove pravice, pa vseeno uvaja policijsko uro.
Ne glede na to, ali je vlada leva ali desna, bo morala v 85 ali 90 odstotkih izvajati enake ukrepe kot druge vlade. Ukrepi, ki jih priporoča stroka, bodo v vseh državah, ne glede na usmerjenost režima, bolj podobni kot različni. Pomembno je, kako se jih uvede, s kakšno retoriko, na kakšen način, kakšna je postopnost. Vsi strokovnjaki v Evropi priporočajo maske, distanco, karanteno, omejitev gibanja.
Kakšni pa smo Slovenci v »uboganju«? Na družbenih omrežjih vlada kar močan odpor proti ukrepom. Zakaj ne verjamemo?
Očitno zato, ker v očeh povprečnega prebivalca Slovenije grožnja ni dovolj navzoča. Virus je neviden. To je hud problem za legitimnost kakršnihkoli ukrepov. Večina ljudi ne verjame. Če bi bila vojna, če bi bile žrtve, bi ljudje bolj verjeli.
Slovenci imamo očitno težave z zaupanjem, ne verjamemo vladnim govorcem, še strokovnjakom ne, ki so »vladni«. So imeli napačen pristop?
Imamo težave z zaupanjem, pa tudi z zdravo pametjo. Če navadni prebivalci česa ne vemo in če politika česa ne ve, se obrnemo na stroko. Neka naša raziskava je pokazala, da v primeru kompleksnih kriz stroka ne more govoriti enotno. Tudi zdaj je zadeva preveč kompleksna, zato stroka ni enotna. Če dodamo še spor med ministrom in vladnim govorcem, se kriza samo še poslabša. Teorija kriznega komuniciranja je jasna: v krizi naj pride informacija iz ene točke, kratka, nedvoumna in poenotena. V praksi smo padli na tem izpitu. Torej bi moral govoriti samo en človek, kratko in jasno, in ne bi smel spreminjati izjav. A kdo drug bi rekel, da gre tu za diktaturo. Severna Koreja pravi, da nima korone, in nihče ne sme misliti drugače. Soočamo se s kompleksno krizo in tu ima tudi stroka omejitve.
Kaj pa sodelovanje med stroko in vlado, je tudi padlo na izpitu? Sodelovanje epidemiologov in gospodarstvenikov, šolnikov, policije ...
Če epidemiolog reče, da naj zaprejo šole, ne razmišlja, da zaradi tega veliko ljudi ne bo šlo v službo. O tem mora razmišljati minister za gospodarstvo. Tako ima vsak strokovni pogled svojo prizmo in svoj domet, zato je medresorsko, medorganizacijsko intenzivno komuniciranje in usklajevanje pogledov res nujno, ključno za izhod iz te kompleksne krize. Nekaj povezovanja je, a lahko bi ga bilo bistveno več.
Več v Zarji Jani št. 42, (20.10.2020)
