V boju na nož sem ostal sam

Koronska doba nam je dala še enega junaka. Kdo je Ivan Gale? Oče, za katerega sin ponosno reče, da je žvižgač. Mož, čigar žena od skrbi ves mesec ni mogla zatisniti oči. Sin, za katerega si je mati, socialna delavka, želela, da bi treniral ples. Sodelavec, ki je udejanjil to, za kar so si skupaj prizadevali, a so se potem drugi ustrašili. Morda bodoči politik, ki si ga v svojih vrstah želi skoraj vsaka stranka. Stoosemindevetdeset centimetrov visok mož, ki ve, kaj je prav. Ni ga strah.

Prvotno ste nameravali predati dokumentacijo organom pregona in nadzora, vendar ste se potem odločili, da greste najprej do novinarjev. Zakaj?

S sodelavci smo popisovali dogajanje in zbirali gradivo, nato smo želeli to res predati vsem institucijam – od KPK do računskega sodišča in policije. Dan ali dva pred predajo pa so se sodelavci povlekli nazaj, ustrašili. Bil sem razočaran. Odšel sem v park in se zjokal. Ostal sem sam, vendar nisem nobenemu izmed njih povedal, da bom šel naprej. Doma sem se tisti dan z dokumentacijo ukvarjal še do štirih zjutraj. Od desetih je samo en sodelavec vedel, da bom nekaj naredil, ampak ne čisto vsega.

In kar naenkrat človek ostane sam pred svetom ...
Sam sem ostal do razkritij, potem pa nisem bil več sam – doživel sem masovno podporo. Ampak ja, v boju na nož sem ostal res sam. Sprva ni bilo mišljeno, da bom nastopil v Tarči, ampak samo v prispevku z zamegljenim obrazom in s popačenim glasom. Tisti četrtek dopoldne smo šli moje izjave posnet v kletne prostore nacionalke. Ko je bil prispevek pripravljen za oddajo, so ga dali na strežnik, do katerega ima dostop le peščica ljudi, verjetno je nekdo od njih povedal Počivalšku, kaj se bo zgodilo. Potem je Počivalšek odpovedal udeležbo v Tarči. Malo po sedmi uri zvečer (pred oddajo) me je poklicala Erika Žnidaršič, ali bi vseeno prišel v oddajo, ker je Počivalšek stisnil rep med noge.
Z družino smo ravno praznovali sinov rojstni dan, tako da sem Eriki odgovoril, da s sinom samo dokončam še eno igro, nato sem se preoblekel in šel na televizijo.

Ste se sami odločili, kateremu novinarju boste predali dokumente?
Kot zaposlen na Zavodu za blagovne rezerve sem dobil vsa novinarska vprašanja v vednost, tako da sem videl, kdo postavlja vprašanja. Nato sem se novinarki iz Tarče oglasil kot anonimnež, vmes je pa že Erika poizvedovala in prišla do mojega imena ter preko svojih kontaktov z mano vzpostavila stik. Še isti dan sva se dobila na parkirišču ene od večjih trgovin.

Kot v filmu?
Ja, na skrivaj. Ko sem jo videl prihajati, sem se še sprehodil naokoli, da bi videl, ali je še kdo zraven – pač ne zaupaš popolnoma. Potem sem prisedel k njej v avto in sva se pogovorila. Poslal sem ji ogromno e-pošte, pomagal pojasnjevati gradivo, novinarska ekipa je delala noč in dan, ogromno je bilo treba preštudirati.

Ali danes po vseh teh izkušnjah drugače gledate na medije? Se jih je vsaj večina izkazala za vašega zaveznika?
Da, gotovo. S sodelavci Tarče sem dobil tudi uvid v delo preiskovalnih novinarjev. Tisti dan, ko se je izvedelo, da se nekaj pripravlja, so telefoni v njihovi redakciji kar zvonili, cel kup povabil na kavo je prišlo – od raznih sekretarjev ... Nenehno so poizvedovali, saj so bili živčni, kaj bo. Samo gledaš in se smejiš. Erika je vse ignorirala. Novinarsko ekipo je bilo veselje opazovati, kako so usklajeni, angažirani, navdušen sem bil. Ni pa bilo naključje, da sem izbral RTV – kot javni uslužbenec sem izbral javni servis, poleg tega je že leta moj glavni vir novic nacionalka, prav tako imam rad tudi druge vsebine, ki jih ustvarja in ponuja. Pa tudi Erika je bila vpletena v različne zgodbe – leve in desne, tako da sem želel delati z njo.

Grem, ne grem ... Kako je potekal vaš notranji boj?
To ni bila preprosta niti hipna odločitev. Ves čas je bil prisoten tudi neki nenavaden občutek, da bom s svojim dejanjem nekoga zatožil in izdal ali pa v zgodbo potegnil posameznike, ki v nečednosti niso bili vpleteni. Že deset dni pred nastopom v Tarči sem se odločil, da ne bom tiho. Vedel sem, da bom nekaj naredil, nisem si pa predstavljal, da se bo vse odvilo tako hitro. Ampak pritiski na Zakrajška (nekdanji direktor blagovnih rezerv, op. a.) in nato name so bili neverjetni. Bili smo ožigosani kot največji mafijci, povezovati so me začeli s posli, za katere sem samo debelo gledal. Videl sem, kako hitro potekajo stvari, in jasno mi je postalo, da bo treba tako tudi ukrepati.

Verjetno ste se pred nastopom v Tarči posvetovali z ženo, ji vse zaupali. Kako je reagirala?
Vedela je, da sodelujem s Tarčo, eno uro in pol pred oddajo pa sem ji povedal, da grem tudi v oddajo. Zanjo je bilo nepredstavljivo, sam pa sem bil precej miren – dovolj sem imel vsega. In žena je to razumela. Ni pa vedela, kaj točno se bo zgodilo. Ko sem prišel domov, je bila prestrašena, objokana, saj ji o vseh podrobnostih poprej nisem govoril. Tudi ona je pravnica v javni službi, in to ji je povzročalo še dodatne skrbi.

Več v reviji Zarja Jana, št. 32, 11. 8. 2020