Ljudje

Vsak dan je lahko praznik (če veš, kaj v življenju res šteje)

Marjana Ogorevc Žgalin
29. 12. 2019, 22.35
Posodobljeno: 29. 12. 2019, 23.55
Deli članek:

Življenje kuharskega mojstra Luke Jezerška je bilo v iztekajočem se letu resnično pravljično. Krojila so mu ga namreč pravljična števila. Marca je spet v vlogi sodnika ocenjeval jedi v peti sezoni kulinaričnega šova MasterChef Slovenija, oktobra sta z ženo Aleksandro praznovala sedmo obletnico poroke, novembra pa se jima je rodil še tretji otrok, sin Japec. Ker se Luka povrhu vsega lahko celo pohvali, da z družino živi na dvoru, namreč na Dvoru Jezeršek v Zgornjem Brniku, smo še pred prazniki potrkali na njihova vrata in se na lastne oči prepričali, da se tam pravljica nikoli ne konča.

Zarja Jana
Družina Jezeršek svojega recepta za srečo ne skriva.

Družina Jezeršek svojega recepta za srečo ne skriva. Želijo ga deliti z vsemi, ki jih poznajo in zahajajo na njihov »dvor«. Takole so zapisali v novoletnem voščilu: »Največji dar je čas, ki ga preživimo z najdražjimi. V prazničnem času vam želimo, da vas objame toplina bližine vaših najdražjih. Kajti bližina ljudi, ki jih imamo najraje, je skrivna sestavina, ki vsak dan spremeni v praznik.«

Tisti dan, ko smo potrkali na njihova vrata, je bil v resnici povsem navaden torek. Sedemletni Urh in petletna Sofija sta se že vrnila domov iz šole in vrtca ter odštevala minute do odhoda na tečaj angleškega jezika. Najmlajši član družine, natanko tri tedne star Japec, je zadovoljno dremal v naročju mamice Aleksandre, njen mož Luka pa je v veliko veselje obeh otrok na mizo v sobi položil kepo testa, vzel v roke valjar in rekel: »Pekli bomo božične piškote!«    

Navdušenje je bilo seveda popolno in male rokice so komaj čakale, da je ati razvaljal testo. »Piškotov še nikoli nismo pekli skupaj, saj nam jih navadno prinesejo Lukova mama in sosedje. Pečemo pa kruh iz droži, in to kar dvakrat, trikrat na teden, odkar imamo Japca. Radi tudi kuhamo, in čeprav vsi mislijo, da nam vsak dan kosilo postrežejo kar iz naše gostilne, ni tako. Sploh Sofija je pri kuhi silno spretna in vedno rada pomaga,« je svoje dekletce pohvalila Aleksandra. Tudi Urh ni prav nič manj vneto iz testa izrezoval piškote in nanje s sladkornim ledom celo zapisal svoje ime. Ko so piškoti romali v pečico, pa je bilo ravno dovolj časa za prijetno kramljanje. Tudi o tem, kako posebna imena sta Luka in Aleksandra izbrala za svoje otroke. 

Urh, Sofija, Japec

»Imena so odraz življenjskega nazora in želja. Sofijo sva imela že od začetka izbrano za punčko, Urh pa je bil Lukova želja,« je povedala Aleksandra. »Tako je namreč ime sinu medvoškega veterinarja Roka Rotarja, in ker je fejst fant, sem želel, da bo tako ime tudi mojemu sinu,« se je spominjal Luka. Japec je bil rezerviran za drugega sina po zaslugi Aleksandrine mame Eme. »Enkrat mi je povedala, da je brala intervju z Japcem Jakopinom in naj si ga tudi sama preberem. Že takrat se mi je njegovo ime tako usidralo v spomin, da sem takoj vedela, da je pravo.«  

Čeprav Aleksandra in Luka pravita, da sta imena otrok izbirala brez kakšne analize, sta med njimi kasneje vseeno odkrila neko vez. »Urh in Japec imata isto numerološko število, Luka in Sofija pa prav tako,« je ugotovila Aleksandra, ki jo mejne stvari zanimajo, sicer pa dela na področju turizma, kot del ekipe za globalno komuniciranje Slovenske turistične organizacije, ki organizira številne promocijske obiske za tuje medije v Sloveniji. Kljub trem otrokom ne razmišlja, da bi za nekaj časa službo postavila na stranski tir, saj pri svojem delu neznansko uživa. 

Potice pa ne

Kuhanje pa ji, je iskreno priznala, ni v veselje in ga raje prepusti strokovnjakom. »Tašča se je sicer trudila, da bi pri svojih štirih snahah zanetila veselje do kuhe in peke, vendar ji ne uspeva najbolje,« je med smehom povedala. »Namreč, vsako leto v predbožičnem času za vse snahe organizira kuharski tečaj. Medtem ko me kuhamo, gredo moški po vino in potem se družimo. Doslej smo že pekle potice, kuhale enolončnice, štruklje in nazadnje preproste jedi, letos pa so bile na vrsti brezmesne jedi – predvsem v smislu zavedanja, da tudi z vidika okoljevarstva in podnebnih sprememb zaužijemo preveč mesa. Te recepture so me navdušile, pa tudi enolončnice, ki jih še vedno kuham. Potice pa res ne pečem.« 

Peka potic je že prerasla v družinsko anekdoto. Takole je bilo: »Mama Sonja nam je, snaham, najprej kupila pekač za potice, naslednje leto knjigo z recepti, potem je organizirala delavnico peke potice in četrto leto obupala ter nas vprašala, kakšno potico naj speče.«

»Vse delamo s strastjo.« 

Ko najbližji sorodniki Luka in Aleksandre sedejo za skupno mizo, jih je res veliko. Deset po njeni, osemnajst po njegovi strani. »Navada je, da se 25. decembra zberemo pri kosilu ženini sorodniki, 26. decembra pa moji. Pri njej smo vsako leto pri drugem doma in tako potem krožimo, pri nas pa se tradicionalno dobimo v Žlebah pri mojih starših.«

Več v reviji Zarja Jana št. 53, 30. 12. 2019