Na delo se prof. dr. Samo Zver običajno pripelje s kolesom. Pogosto še pred tem pospremi v šolo svojega enajstletnega sina. Zjutraj si pogosto nadene kolesarsko opremo, tako da si lahko po koncu delovnega časa privošči daljšo vožnjo po Barju, ali pa se zapelje na Orle. Tisti, ki ga poznajo, lahko potrdijo, da je bil pred leti izredno aktiven ljubiteljski kolesar, suh kot prekla, tako da so se mnogi spraševali, do kod bo šla vsa ta vnema, saj je, denimo, neredko po nočnem dežurstvu sedel na kolo in v zgodnjih popoldanskih urah že kosil z očetom v vasi pri Beltincih.
Nisem bolnik, imam pa bolezen. »Res je, pretiraval sem,« se nasmehne in v očeh se rahlo zaiskri želja po nekdanjih podvigih. »Dolga leta sem vsak poletni konec tedna kolesaril do morja in nazaj. Z lahkoto sem prekolesaril pot iz Ljubljane v Kranjsko Goro, čez Vršič na Mangart in nazaj v Bovec. Zakaj toliko? Človek nekako raziskuje omejitve v sebi, je pa res, da tisti, ki zna prenašati napore v športu, krepi svoj duh in telo. Tisti, ki zna premagovati hude napore pri športnih podvigih, veliko lažje prenaša tudi napore pri delu. Človek si s tem pridobiva moč, ima samodisciplino in delovne navade ter se nauči potrpeti za doseganje višjih ciljev. Res pa je, da sem bil že kar malo nor, saj ti začne takšno pretiravanja usmerjati življenje, ves čas razmišljaš samo o tem, kdaj boš lahko šel, kdaj si boš lahko privoščil ta odklop. Sčasoma začne to vplivati na družino, na delo … Zdaj vem, da to ni prav. Sicer pa danes vsega tega tudi nič več ne zmorem, saj mi bolezen jemlje mišični tonus in nič več nimam nekdanje kondicije,« priznava in doda, da bo moral malo shujšati, najmanj kakšnih pet kilogramov.
Jaz pa ob tem pohvalim njegov videz, saj je bil prej izredno suh in ni bil videti tako zdrav, kot je videti danes. Je to absurdno? Kako je kot zdravnik sprejel vlogo bolnika?
»Nisem bolnik, imam pa bolezen,« se nasmehne. »To je zdaj del mene, tako kot so del mene deli mojega telesa. Nič drugače. Sem pa potreboval tri leta, da sem začel tako razmišljati, da sem sprejel to svojo bolezen. Sam pri sebi sem, seveda, vedel, za kaj gre, a človek v sebi poišče nekakšne mehanizme in se prepričuje, da to ni to. A pride dan, ko se vprašaš, zakaj počneš te neumnosti, in končno poiščeš zdravnika. Sam o tej bolezni ne vem nič, ne berem in ne raziskujem, imam pa zdravnike, ki jim zaupam in jih tudi vprašam vse, kar me zanima. Za to področje sem laik, in samo strokovnjak, ki se s tem ukvarja vsak dan, zna razbrati za kakšno različico bolezni gre pri meni, tako kot jaz to prepoznam pri bolniku z levkemijo.«
Najtežji bolniki v interni medicini. Na začetku pogovora sedimo v kuhinji dnevne bolnišnice in hematološke ambulante na polikliniki.Torek je dan, ko dežura dr. Samo Zver. Gre za ljubko majhno oazo v prostorih hematologije, ki zbujajo strah že s svojim imenom in v katerega si prav nihče ne želi vstopiti kot bolnik. Zakaj to doživljamo na ta način in ali je ta stigma do krvnega raka upravičena? Naš sogovornik pravi, da se je tudi sam kot zdravnik internist, ki si je izbral to specializacijo, v prvih dneh, ki jih je preživel na bolniškem oddelku hematologije, spraševal, kaj počne tukaj, kjer ljudje, kot je videti, tako zelo trpijo. Gre namreč za najtežje bolnike s področja interne medicine, katerih usoda je odvisna od pravočasnega, odločnega in pravilnega ukrepanja ter pravilnih odločitev. To so bolezni, pri katerih brez takojšnje diagnoze in zdravljenja ni upanja na ozdravitev. Kljub sodobnim zdravilom in dejstvu, da gre za vrhunsko kliniko, ki je primerljiva z najboljšimi v regiji in tudi v Zahodni Evropi, se pogosto ne izteče tako, kot bi si želeli. »V hematologiji so bolezni 'žleht', ne smeš jim dati prostora in nimaš kaj dosti časa za razmišljanje. Pa tudi sodobna zdravila, tudi tista biološka, ki si jih nekateri ljudje predstavljajo kot nekakšno bio jabolko ali ekološko hruško, ki bo pomagala, so na žalost agresivni hudiči, ki gredo včasih v drugo skrajnost. Lahko imamo bolezen pod nadzorom, življenje bolnika pa je že nevredno človeka.«
Zdi se, kot da je dr. Samo Zver dojel, da je njegov značaj primeren za ta boj. In je vztrajal. Kaj hitro je spoznal, da je lahko vse to izziv. Poglobil se je v svet raziskovanja in se mu predal z dušo in srcem. Prišel je namreč na oddelek, na katerem so pri nas začenjali prva zdravljenja s presajanjem krvotvornih matičnih celic. S presajanjem kostnega mozga so začeli uspešno zdraviti do takrat neozdravljive bolezni. Mlad zdravnik, poln energije in veselja do dela, je bil dragoceno seme, ki je padlo na plodna tla. Od takrat do danes so s presaditvijo pomagali že več kot dva tisoč bolnikom.
Več v reviji Zarja Jana, št. 45, 5. 11. 2019
