Od debeluške do bodibilderke

Ko se je kazalec na tehtnici ustavil na 120 kilogramih, je vse kazalo, da si je takratna maturantka Timea Urdih že uničila zdravje in se odrekla športnemu življenju, v kakršno sta jo v otroštvu vpeljala oče in mama. Nato pa se je zgodilo nekaj, kar je pomenilo začetek poti iskanja zdravja in lepega videza. A pot do tja je bila polna nevarnih pasti. Timea, ki zdaj dela magisterij iz klinične dietetike na Fakulteti za vede o zdravju, nam je zaupala svojo zgodbo, ker si želi, da bi se iz njenih izkušenj tudi drugi česa naučili.

V družini Urdih iz Kostanjevice na Krasu je vladal športni duh. Timea je v osnovni šoli trenirala kotalkanje, plesala hiphop, štiri leta je resno trenirala rokomet, plezala je in smučala, vsi skupaj so redno hodili v hribe ... »Nikoli nisem bila suha, ker imam močno telesno konstitucijo, široka ramena in močnejše noge, a nisem imela nikoli težav z odvečnimi kilogrami. Uživala sem v športnih dejavnostih. Ko sem se na začetku srednje šole zaljubila v pet let starejšega fanta, ki ga šport ni zanimal in je jedel predvsem hitro pripravljeno hrano ter ob študiju arhitekture veliko preveč presedel, sem tudi sama opustila šport in sprejela njegov način prehranjevanja, češ da sta dva kebaba na dan čisto v redu, če dodaš še čips, smokije, sendviče in sladke pijače. Redila sem se, a ni bilo videti, da bi bila zaradi tega zaskrbljena. Celo mama, ki je bila od nekdaj moja zaupnica in steber varnosti, mi ni mogla ničesar dopovedati. Bila sem že trdno zasidrana v tem nevarnem občutku prenajedanja in apatije. Dokler se niso začele težave z zdravjem. Ko sem v tretjem letniku dosegla težo 120 kilogramov, je bilo jasno, da je skrajni čas, da končno naredim nekaj zase,« se spominja Timea.

Pred tem je samo sebe prepričala, da ji ni mar, kakšna je videti. Oblačila se je v široke hlače in majice z dolgimi rokavi, v resnici pa je prijateljicam zavidala, da hodijo ven, se med seboj družijo, hodijo na plese, plavanje ... Pretvarjala se je, da se njej vse to zdi brez smisla, da tega ne potrebuje, da pač ni »žurerski« tip, ne mara tovrstne glasbe ...

Materin izziv je obrodil prve sadove. Ko so začeli načrtovati maturantski izlet v Grčijo, je staršem povedala, da ne bo šla, ker je to niti najmanj ne zanima. V resnici se s svojimi 120 kilogrami ni hotela pokazati v kopalkah. Že leto pred tem je začela bolehati. Slabo se je počutila, imela je povišan pritisk, srce ji je sporočalo, da je njena teža zanj prehuda obremenitev, pogosto so jo mučile migrene ... »Nenehno sem hodila k zdravnici, ta me je opozarjala, da se moram začeti gibati, shujšati in spremeniti prehranjevanje, jaz pa sem jokala in jo prosila, naj mi da tablete, s katerimi bom 'čez noč' shujšala in tako brez truda odpravila vse težave. Na srečo zdravnica ni podlegla mojemu moledovanju.«

Mama jo je dobro poznala in je vedela, da mora hčerko drugače spodbuditi. Plačala je maturantski izlet in dala Timei v roke račun: »Tukaj imaš račun. Pred teboj je mesec dni, v katerem lahko marsikaj narediš.« »Ko sem imela pred očmi datum odhoda, je bil to svojevrsten izziv, predvsem zato, ker sem si želela s sošolkami doživeti maturantski izlet. Odločila sem se, da bom vsak dan hodila – od 30 do 45 minut, saj teči s to težo nisem mogla. Hkrati sem se odpovedala kupljeni hrani. Vrnila sem se k prehrani, kakršno sem poznala doma. Nisem se pretirano omejevala v količinah, sem pa izbirala kakovostno hrano in si pripravljala po pet obrokov na dan. Točno v enem mesecu sem shujšala deset kilogramov. Se pa dobro spominjam, da sem si nekega dne pred odhodom v Grčijo rekla, da vse to počnem zaradi maturantskega izleta in da bo potem znova vse po starem. Tako hitro sem postala suženj debelosti, da sem se tudi sama zgrozila, ko sem videla, da je ta občutek močnejši od mene.«

Na maturantskem izletu so se kilogrami še naprej topili, ker je vse dneve in noči preplesala. V mladostnem veselju so namreč vsi pozabljali na redne obroke. »Poglej, Timea, to je dokaz, da to niso tvoji kilogrami, samo še malo se je treba potruditi. Poskusi,« se je pogovarjala sama s seboj. »Bolj ko sem izgubljala kilograme, bolj me je vleklo v šport. Lahko sem začela teči in počutila sem se, kot da bi se znova osvobodila, saj sem pred tem z veseljem tekla. Tek je bil zdaj koristna terapija ne le za moje telo, ampak tudi za dušo, ki je začutila, da postaja znova podobna sama sebi.«

Trener jo je dobesedno shiral. Ko je shujšala 40 kilogramov, se je hitro izgubljanje teže ustavilo. Spoznala je, da se bo morala poglobiti v prehrano, če hoče ugotoviti, kaj bi ji dolgoročno najbolj ustrezalo. »Ker sem v tistem času veliko brala o prehrani, me je začelo to področje zelo zanimati, tako da sem se v Ljubljani vpisala na študij biologije in gospodinjstva na Pedagoški fakulteti. Na predavanjih gospodinjstva smo se učili predvsem o prehrani. Nekako sem slutila, da bi se lahko kdaj v prihodnosti s tem področjem poklicno ukvarjala, tako da sem dobesedno vpijala znanje. Ker se je moja koža zaradi hujšanja povešala, sem vedela, da moram pridobiti mišice. V Ljubljani sem iskala ustrezen trening in na mojo nesrečo prišla v roke nekega kvazitrenerja, ta mi je priporočil vadbo z lastno težo, mi določil hudo dieto brez ogljikovih hidratov in popolnoma ukinil maščobe. Dovolil mi je le nekaj beljakovin. Zapadla sem v ekstremno dieto, vadila sem dvakrat na dan ... Trener me je dobesedno shiral. Na koncu sem imela le še 53 kilogramov. Obsedena sem bila s tem, kaj jesti in česa ne, obsedena sem bila z videzom, hotela sem še in še hujšati. Na tako shiranem telesu je bila koža še bolj povešena. Bila sem šolski primer tega, kaj lahko skupaj naredita neusposobljen trener in neumna ženska, ki je na meji, da k vsem svojim težavam doda še anoreksijo ali bulimijo. Potem pa me je počasi srečala pamet,« pravi simpatična Timea, ki o svojih izkušnjah govori brez olepšav.

Več v Zarji št. 41, 9. 10. 2018.