Na čelu DBS je od leta 2011, to je že njen drugi mandat. Prej je bila dolga leta pooblaščena revizorka, najprej v SDK, potem pa v mednarodnem podjetju PricewaterhouseCoopers. Na Združenju bank je bila namestnica direktorja, vse do prihoda na DBS. O bitcoinih nima ravno dobrega mnenja. Nikoli ni bila človek, ki veliko tvega. Ravno zato, pravi, so jo povabili v Deželno banko Slovenije. So ena redkih manjših bank, ki je še živa, in edina banka, ki je popolnoma v slovenski lasti.

Kako vam je uspelo preživeti? Faktor banka, Probanka, Celjska banka ..., nobeni se ni uspelo obdržati v krizi. Vam pa se je.

Z dosti trdega dela in veliko odrekanja – od lastnikov do zaposlenih, in nekako smo uspeli, da zdaj kot banka zadostujemo vsem zahtevam Banke Slovenije. Nismo visoko profitabilni, a dosegamo primeren dobiček. Naša banka deluje po zadružnih načelih, zato nimamo pretirane  rasti in velikih dobičkov. Imamo stabilno poslovanje in normalne donose. Smo edina banka, ki je vključena v Združenje evropskih zadružnih bank; sledimo njihovim principom in načelom. V Sloveniji pa nimamo posebnega statusa.

Kaj pomeni to, da ste zadružna banka?

To pomeni, da so naši lastniki pretežno zadruge, naš sistem je malo bolj razvejan, osnovni cilj pa je razvoj lokalnega okolja in podpiranje manjših podjetij, zadrug in kmetov, predvsem na podeželju. V Evropi obstajajo ne samo kmetijske, ampak cela vrsta različnih zadrug. Naše vrste bank želijo biti blizu okolju, v katerem delujejo in ga podpirajo. V preteklosti so imele takšne banke precejšnje olajšave, kar se tiče dobička, zdaj se to z evropskimi direktivami ukinja, ugodnosti je vedno manj, a še vedno so to banke, ki imajo v Evropi po obsegu ponekod tretjinski delež. Nemčija, Avstrija in Francija imajo zelo močno razvito mrežo zadružnih bank. Samo Bavarska jih ima čez dvesto. Znan sistem je Reiffeisen, sistem manjših bank, povezan v večjega, z nekaterimi skupnimi nalogami.

Kako je bilo pa pri nas v preteklosti z zadružnimi bankami?

Mi smo imeli HKS-e, hranilno kreditne službe, ki so delovale po zadružnem principu, a z vstopom v Evropo so izgubile ta status. Morale so se povezati s Slovensko zadružno kmetijsko banko in tako je leta 2004 nastala Deželna banka Slovenije. Slovenska zakonodaja namreč ne dovoljuje ustanavljanja kreditnih zadrug. Naša zgodovina je torej v zadružnih hranilnicah, in to poskušamo gojiti naprej. Banka je trenutno še vedno v lastništvu  zadružnega sistema, več kot 60-odstotno. Drugi večji lastnik pa je KD, okrog 30-odstoten.

In drži, da je DBS popolnoma v slovenski lasti?

Imamo samo dva lastnika, ki sta zunaj naših meja, to sta zadružni banki; ena je Zveza bank Celovec, ki je bila tudi slovenska, a s sedežem v Avstriji, druga pa je italijanska, ki je tudi pretežno v slovenskih rokah, rokah zadružnikov. Tako da smo tako rekoč slovenska banka.

To je v časih, ko prodajamo vse naše premoženje, kar uspeh.

Ja, to je res kar uspeh. Uspelo nam je zadržati in zdržati. Tudi druge države ohranjajo financiranje kmetov in malega gospodarstva v svojih rokah. To je premoženje, ki prehranjuje ljudi. Če daš to v roke nekomu tretjemu, je velika verjetnost, da se bo nekoč želel tega polastiti.

Torej vaša banka ščiti slovensko kmetijstvo?

Zagotovo.  Preko naše banke gre približno polovica vseh subvencij v kmetijstvo. Pretežno smo usmerjeni v to panogo, ogromno naših komitentov je kmetov, krediti so v glavnem zavarovani s kmetijami in zemljo. In to je pomemben element na podeželju. Če si domača banka in poznaš lokalno okolje, lahko ob večjih katastrofah, suši, poplavah, podaljšaš kredit za kakšno leto, saj osebno poznaš komitenta in vrednost njegovega premoženja. Veš, da boš poplačan. Če pa bi banka imela druge interese, po zemlji na primer, in komitent trikrat ne bi mogel plačati obroka, bi nastopile težave. Tudi narodnogospodarske. Vsaka država se tega močno zaveda, zato so te zadružne banke tako trdno usidrane v zahodnih državah EU in tudi v Ameriki.

Pa imate zaupanje naših kmetov? So krediti pri vas ugodnejši?

Ne bom rekla, da smo bistveno ugodnejši od konkurence, trudimo pa se, da smo ugodnejši, kolikor se pač da v tem konkurenčnem svetu. Mislim, da se na nas obračajo predvsem zato, ker smo prisotni v lokalnem okolju, imamo več kot 80 poslovalnic po Sloveniji. Smo zelo razvejani, poznamo svoje komitente, zato lažje podpiramo lokalno okolje. In včasih tudi nižja obrestna mera ne pomeni toliko kot to, da stranko stalno spremljamo, da komitent ve, da bomo poskušali z njim iskati rešitve, tudi če bo prišlo do težav. Kljub temu da so tudi tuje zadružne banke skušale priti in prodreti na naše ozemlje, doslej niso uspele prevzeti naše vloge. Naš delež je kar velik in vsako leto dobivamo  precej novih strank, kar je vzpodbudno.

Kako pa pridobivate nove komitente, če ne z odstotki, obrestmi?

Dosti smo na terenu, prisotni smo na skoraj vseh lokalnih dogodkih, in to od članic uprave naprej. Pristen odnos z ljudmi še vedno nekaj pomeni. Čeprav smo v dobi digitalizacije, moja generacija še vedno nekaj da na človeške odnose. In v ta segment digitalizacija ne bo posegla tako hitro. Za preproste zadeve morda še, a če človek potrebuje stanovanjski kredit, če gre za pomembno odločitev, se bo težko odločil sam, če nima ustreznega znanja. Takrat bo potreboval nasvet,  potreboval bo nekaj možnih rešitev, ki mu jih lahko ponudimo. Zato se mi zdi, da še ne bomo vsi na internetnih kreditih in drugih denarnih poslih že v treh letih. Preproste stvari ja, zahtevnejše pa ne. Nasveta ne moreš dobiti na »mašini«. (smeh)

Celoten pogovor si lahko preberete v 47. številki revije Zarja. (21. 11. 2017)