Šestindvajsetih zasavskih kmetov oziroma njihovih potomcev, ki so od leta 1995 sodno dokazovali škodo na svojih kmetijah zaradi izpustov štirih največjih zasavskih onesnaževalcev, se je po enaindvajsetih letih vendarle oddahnilo. Tožba, ki so jo dobili, je prva tovrstna v slovenski sodni praksi. »Pomeni svetlo luč, upanje za vse, ki imajo podobne okoljske težave, da je vendarle mogoče zmagati. Seveda pa moraš za to imeti veliko energije, jeklene volje in vztrajnosti. Mogoče pot na sodiščih za druge s podobnimi težavami zaradi tega ne bo veliko lažja, je pa naš primer dokaz, da je mogoče zmagati, hkrati pa je to tudi močan signal industriji,« je dejal Uroš Macerl, eden od kmetov, ki je pri tožbi vztrajal od začetka.
Tovarne s težko industrijo so zasavskim kmetom že v prejšnji državi, Jugoslaviji, plačevale odškodnino, pove Macerl: »Ker so videle, da jim povzročajo škodo in zmanjšujejo prihodke.« To odškodnino, ki je bila v primerjavi s škodo mizerna, pravi Macerl, so dobivali vse do leta 1990, ko naj bi nastal konflikt med tovarnami in komisijo, ki je škodo ocenjevala. »Pet let smo se pogajali s tovarnami za ugodno rešitev v upanju, da sporov ne bo treba urejati na sodišču.« Ker pa se niso mogli dogovoriti, je 26 kmetov (od več kot 400 kmetov, ki so prejemali odškodnine) zbralo pogum za tožbo. Čeprav izplačevanje odškodnin ni prava rešitev, saj se okolje še vedno zastruplja. Zato smo zahtevali povračilo za obdobje, ko nam niso plačevali, a so nam vseeno delali škodo, drugi namen pa je bil preprečiti delovanje tovarn brez čistilnih naprav.«
Več v Zarji, 25.10.2016
Andrej Križ
