V zdravstvu je leta 2015 najbolj odjeknila novica, da naj bi imeli med zdravniki morilca. Dr. Ivan Radan od maja lani sedi v priporu. Vse več ljudi je prepričanih, da po nedolžnem. Zgodba se močno zapleta, saj je videti, da so v njej korist iskali mnogi. Zato smo se odpravili v pripor in ga vprašali, kaj se je pravzaprav decembra leta 2014 dogajalo na nevrološki kliniki.
Bolniki v intenzivni enoti imajo več različnih težav, pri čemer je ena od njih tako huda, da jim ogroža življenje. Pogoj, da pride bolnik v intenzivo tretje stopnje, je, da mu odpoveduje vsaj en organski sistem, na primer dihanje, krvni obtok, sečila, zato potrebuje nadzor 24 ur na dan. Ko takega bolnika z muko izvlečete iz življenjsko nevarnih težav, mora z intenzivnega oddelka. Vse intenzivne enote v Sloveniji so prenatrpane. Vsaj za ljubljansko regijo lahko rečem, da intenzivističnih postelj manjka, in to vejo vsi. Skoraj tako, kot je bilo v Zambiji. Če se vrneva k bolniku – stabiliziranega naj bi dali na manj kontroliran oddelek. Tukaj pa je vrzel, ker nimamo ustreznih pododdelkov, kjer bi ga še vedno spremljali, da bi lahko ukrepali, če se mu stanje poslabša. Takrat se odločiš, ali mora bolnik nazaj v intenzivno enoto. Oziroma je lahko tudi toliko boljši, da gre na navaden oddelek. In to je »enota step down«, ki je nimamo.
Greva na zgodbo 83-letnega bolnika. V intenzivni enoti ste mu rešili življenje. Kaj se je zgodilo potem?
Šel naj bi v navadno enoto, kjer pa bi bil prepuščen naključju. Največkrat se zgodi, da taki bolniki ali dobro zvozijo ali pa se jim stanje tako poslabša, da morajo nazaj na intenzivno. V ta namen napol služi enota za možgansko kap, ki pa ni bila nikoli načrtovana kot »enota step down«. Organiziran je neki nadzor pri bolnikih, ki so utrpeli možgansko kap, njihovo stanje pa je tako hudo, da jih ne moreš pustiti čisto samih, vendar pa za intenzivno enoto niso. Za tega 83-letnega bolnika se je celotna ekipa borila dva meseca. Imel je več bolezni. V nekem trenutku smo razumeli, da upanja ni več. Zelo pomembno je vedeti, da so nekateri bolniki perspektivni, se pravi, da smo jim pomagali do izboljšanja. Pri omenjenem gospodu pa smo vedeli, da se njegovo stanje ne bo izboljšalo. Če bi ga dali na navaden oddelek, bi to zanj pomenilo, da bo umrl v bolečinah. Poleg tega je bil še vedno priključen na napravo za dihanje. Že sama ideja, da bi dali bolnika, ki je priključen na aparat za dihanje, na oddelek, je nora. Ampak to se je delalo. Vsi so vedeli, kako ti bolniki umirajo v teh tako imenovanih paliativnih sobah, in tega ne bom nehal ponavljati. To so bile navadne sobe, v njih ni bilo stalnega nadzora sester, pa tudi ne zdravnikov, ki bi pazili na to, da bolnikom tečejo protibolečinska zdravila. To je glavna stvar: da ne pustiš, da bolnika boli.
Kaj pa je treba vedeti, če je bolnik na ventilatorju? Slišati je preprosto.
Pa ni. Pravzaprav je zapleteno. Nekateri bolniki niso usklajeni z ventilatorjem in se lahko dušijo. Treba jih je imeti ves čas na očeh. A kot rečeno, vsi so vedeli, da se bolniki mučijo, da trpijo. Že to je hudo, da se ti bolniki, ki si jih uspel stabilizirati, vrnejo v intenzivo. Še huje pa je, da so prihajali svojci bolnikov prosit, ali bi jih lahko vzeli nazaj na intenzivno enoto. Pri bolnikih, za katere smo vedeli, da ozdravitev ni več možna, je vsaj tista minimalna oskrba obvezna. Ni tako pomembno, kako hitro so ti bolniki umrli, saj niso imeli možnosti za preživetje, kot to, kako so umrli. Marsikdaj sem bil priča, ko so se dušili, v kako hudih mukah so umirali.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 1, 5. 1. 2016
