Minuli teden se je skupina protestnikov zbrala pred družinsko hišo Kučanovih v Ljubljani in hotela protestno zažgati knjigo Boža Repeta Milan Kučan, prvi predsednik. Štefka Kučan je spontano, kot so jo bili učili vse življenje, stopila prednje s čajem v eni in pladnjem s kozarci v drugi roki. Kaj vse se ji je pletlo v mislih, proti čemu se moramo boriti in kaj je porekel njen mož, smo jo povprašali. Meni, da je zažig katerekoli knjige napad na demokracijo, na temeljna načela, na katerih gradimo evropsko skupnost, in da je takšno ravnanje preprosto – nedopustno.

Njeno temeljno sporočilo ob tem je, da je zažiganje knjig nesprejemljivo – katerihkoli knjig in kjerkoli v javnosti. Po njenem mnenju je to še posebej boleče zdaj, ko je advent, čas pričakovanja vsega novega, rojstva, upanja in zaupanja. Razveselilo jo je, ko je pri vodilnem od protestnikov videla, da pod vso skorjo sovraštva, napetosti in stiske globoko v njem ostaja vzgib naravnega človeškega vrednotenja, sobivanja, saj ko je držala vrč v eni in v drugi roki pladenj s kozarci, ji je samodejno pomagal. Tudi njegov starejši kolega je sprejel kozarec s čajem. Sprejel je gostoljubje. »To me je razveselilo in razžalostilo hkrati. In to, da z neko razpuščeno govorico mečejo besede. S slepimi in gluhimi se lahko pogovarjamo, do zaslepljenih in oglušelih je pa težko priti.«

Ste bili na protestnike opozorjeni?

Mi nismo pričakovali teh protestov, čeprav nas je znanec obvestil, da se na internetu vabi k protestu pred našo hišo. Morda pa ne bodo prišli, sem si mislila. Tudi policisti, ki so bili o dogodku obveščeni, so dejali, da ni nujno, da se bo zgodil. So pač taki časi, so dejali. Bodo pa prisotni in pozorni. Zakaj sem šla s čajem ven, pa ima svojo zgodbo.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 28, 29. 12. 2015